Pogovor z velemojstrom Lukom Leničem

»S petim mestom na blejskem turnirju sem zadovoljen«

Luka Lenič je nedavno osvojil peto mesto na 20. memorialnem turnirju dr. Milan Vidmar, ki je potekal na Bledu, sodelovalo pa je deset zelo močnih šahistov. Zmagal je Ukrajinec Andrei Volokitin, edino z njim je Luka izgubil v predzadnjem kolu, ki ga čakajo novi izzivi, že septembra olimpijada v Bakuju.

Kako si zadovoljen s turnirjem na Bledu?
Startal sem na prvo mesto, z idejo zmagati. Nobene partije nisem igral miroljubno. Vendar pa je danes vsakega dobrega šahista zelo težko premagati, če ne naredi napak. Vsi so zelo dobro pripravljeni. Malo mi je manjkalo kondicije, ker v zadnjem času nisem veliko igral, ker se mi je rodila hčerka Olivia. Imeti moraš tudi športno srečo, da ti na določenem turnirju uspe. Turnir je bil zelo močan, letos sem igral le na turnirju v Gibraltarju, zato smatram peto mesto kot uspeh. Z igro in pripravami sem zelo zadovoljen, le v določenih trenutkih me je zmanjkalo. Malo manj je bilo športne sreče in kondicije in to je razlika, ki lahko odloči o vrhunski uvrstitvi. Volokitin je bil v partiji z menoj pod velikim pritiskom, v težkih položajih je vedno našel najboljše poteze, videlo se je, da je resnično v formi.

Kaj pa prihodnja tekmovanja?
Septembra bo olimpijada v Bakuju v Azerbadjžanu. Ne vem ali bom igral na prvi deski. Ne vem še, kakšna bo reprezentanca, ker bo o tem odločil selektor Matjaž Mikac.

Ali ni morda čudno, da v olimpijski ekipi ni Marka Tratarja, enega izmed redkih poklicnih šahistov v Sloveniji?
Selektor je tisti, ki izbere ekipo. Igralci o tem ne smemo imeti javnega mnenja, morda ima kdo zasebno mnenje, ki pa ni nujno, da ga javno izrazimo. Ali naj bo v ekipi denimo Jure Škoberne ali Marko Tratar, se je za igralce nesmiselno spraševati. Igralci so zato, da igrajo šah, ne pa da razmišljajo o tem, kdo je v ekipi. Če kdo ni zadovoljen s sestavo, ima vsa demokratična sredstva, da to izrazi. V ekipi za olimpijado so štirje igralci in rezerva. V reprezentanci smo vsi dobri prijatelji, prijatelj sem s Tratarjem, Škobernetom in se je težko postavljati na eno stran. Večina pa me že dve leti sprašuje, na kateri strani sem. Javnost se lahko o tem sprašuje, od igralcev pa se ne sme zahtevati, da se o tem opredeljujejo, ker to ni njihova naloga, temveč da igrajo za ekipo.

Kakšne so ambicije reprezentance v Bakuju?
Vedno si prizadevamo izpolniti kvoto olimpijskega komiteja, da bi čim bolj pomagali Šahovski zvezi Slovenije. Naša reprezentanca je na pol amaterska. Lahko nam uspe kakšen bolj odmeven rezultat. V ekipi je profesionalec Beljavski, pa jaz, ki se imam za poklicnega igralca. Jure Borišek je doktor farmacije, Jure Škoberne direktor svojega podjetja, Matej Šebenik je na pol igralec, na pol pa trener. Bil je trener na Šahovski zvezi Slovenije, še vedno pa po mojih podatkih sodeluje z njo, ima tudi svoje šahovsko podjetje. Tudi jaz imam šahovsko podjetje, ker je sicer nemogoče poslovati.

Ob šahu si se veliko izobraževal?
Maturiral sem na športni gimnaziji v Šiški, potem sem se vpisal na študij mednarodnih odnosov, to je bilo v mojem devetnajstem letu, ko sem postal najmlajši slovenski velemojster v zgodovini. Kar naenkrat sem dobil zelo veliko ponudb za treninge in nastope na turnirjih. Mislil sem za kakšni dve leti prekiniti študij, vendar sem bil v tem času tako zaseden s šahom, da sem se odločil za šahovsko pot. Po svoje me zanima ogromno stvari v življenju in razmišljam, da bi morda ob šahu še doštudiral. Pri šahu sem dokončal toliko let šolanja po stopnjah, da bi lahko imel doktorat s področja šaha. Pred leti je Iztok Jelen vodil višjo šahovsko šolo, ki je bila na zelo visoki ravni glede študija in dela doma. Obiskoval sem srednjo in višjo šolo, potem še dodatno hodil v skupino na višji šahovski šoli, ker je bila zelo kakovostna. Jelen je bil republiški trener, šola je bil znanstveno zasnovana in mi je bila zelo všeč.

Kaj pa tvoji cilji?
Pred kratkim se mi je rodila hčerka Olivia in z mojim dekletom sva zelo zaposlena z njo. Mi je kar žal, ker nisem mogel igrati na močnem turnirju v Portorožu, vendar sem s hčerko preveč zaposlen. V kratkem upam, da bom lahko nastopal na več turnirjih in spet nekoliko poskočil na elo ratingu.

Foto: Luka se med igro rad »skrije« za čepico. 

Avtor: Jože Skok
Komentarji uporabnikov
Tagi