Nastja in Katarina: Da bi ujeti trenutki sreče postali večni

Nastja in Katarina sta mladi in zagnani Domžalčanki. Spoznali sta se zahvaljujoč Katarinini sestri Petri, ki je prijateljica z Nastjo, mlado mamico nadobudnemu in navihanemu fantku Liamu. Da bosta nekoč združili moči, si nista predstavljali vse do trenutka, ko sta na prijetnem klepetu ob kavi presenečeno ugotovili, da imata izjemno podobno vizijo in željo po ustvarjanju nečesa novega. Drugačnega. Druga v drugi sta nemudoma prepoznali prednosti in kaj hitro sprejeli karakterne lastnosti, čeprav dan za dnem, zahvaljujoč številnim izzivom, še vedno odkrivata nekaj novega.

S podporo in pomočjo bližnjih, sta tako pred nekaj meseci začeli pisati njuno skupno podjetniško zgodbo z majhnimi, vendar čustveno bogatimi izdelki, poznanimi pod znamko Male umetnine.

Srčno sta želeli ustvariti nekaj, kar bi konkretiziralo njuno iskreno željo po ohranitvi spominov, ki bi sicer sčasoma zbledeli. Nekaj, kar bi ujelo tisti tako zelo pomemben, a vendarle bežen trenutek minljivosti in ga v personalizirani obliki ohranilo ter ga zaupalo večnosti. Čeprav so imenovane Male umetnine, pa so polne zgodb, spominov in doživetij, ki jih naredijo velike.

Male umetnine tako ponazarjajo vse to, za kar sta si prizadevali. »Obe sva sentimentalni in dajeva darilom velik pomen in ta občutek, ta pomen sva želeli tudi midve vnesti v najine izdelke. Trenutno imava prvo kolekcijo – Pravljično prvo leto, ki vsebuje album za dojenčke, obešanko prvega leta (prva v Sloveniji), kartice za fotografiranje dojenčkov in poster z rojstnimi podatki otroka. Želiva si, da bi najini izdelki šli iz roda v rod. Da bi bili trajnostni. Da bi jih otroci prejeli kot darilo za vse življenje,« iskreno v en glas povesta naši tokratni sogovornici.

Ekipa Domžalca je hvaležna Nastji in Katarini, da sta zbrali pogum in se odločili obiskovalcem portala zaupati spoznanja, do katerih sta na do sedaj prehojeni podjetniški poti prišli in pa izkušnje, s pomočjo katerih sta okrepili njuno sodelovanje in razvili prijateljstvo. Pogosto se namreč zgodi, da v trenutku, ko se pojavijo specifični izzivi, kar se prej ali slej zgodi vsakemu na podjetniški poti, se prijateljstvo postavi pod velik vprašaj.

Mamici Nastji se je utrnila ideja o dojenčkovem albumu, kakršnega na tržišču ni našla. Ko je premišljevala o grafični podobi, se je spomnila na znanko, ki bi lahko njene ideje grafično tudi realizirala. Skupna kava je začetno idejo preoblikovala in jima ponudila priložnost za drugačno obliko sodelovanja.

Katarina: Obe sva bolj podjetniško usmerjeni. Zase lahko povem, da sem že od nekdaj vedela, da želim delati nekaj svojega. Želela sem si nekaj, kar bi bilo povezano z grafičnim oblikovanjem, ampak takrat še nisem točno vedela kaj.

Nastja: Ko sem zanosila, sem kaj kmalu ugotovila, da si želim otroku prenesti spomine. Že od nekdaj sem rada fotografirala in med iskanjem nečesa, kar bi mi bilo všeč za otroka, sem kaj kmalu ugotovila, da je na vsakem izdelku nekaj manjkalo. Vedela sem, da je Katarina grafična oblikovalka, ampak sem potrebovala kar precej časa, da sem jo vprašala, če bi bila pripravljena sodelovati. Njen stil mi je bil izjemno všeč. No, le ena kava je bila potrebna, da sva prišli do ideje, da bi združili moči in skupaj nekaj ustvarili. Začetni smeh je hitro dobil konkretnejšo podobo.

Nastja, Vi ste mamica, medtem, ko ima Katarina trenutno v življenju drugačne prioritete. Posledično imata tudi različen stil življenja, saj starševstvo vključuje tudi drugačno organizacijo časa. Morebiti se razlikujejo tudi vajini pogledi na svet. Skušam si predstavljati, kako sta uspeli združiti vajina različna načina življenja v skupno podjetniško pot? Ne le združiti, ampak sočasno tudi sprejeti vajine »razlike« in si medsebojno pomagati?

Nastja: Katarina je zelo prilagodljiva in vse skombinirava. Liam ni v vrtcu ampak v varstvu in ko ga oddam, lahko midve delava. Pogosto sva delali tudi zvečer. Včasih tudi tja do polnoči in na ta način sem bila lahko čez dan več časa s svojim sinom.

Katarina: Navajena sem dela z otroki, saj izhajam iz družine, kjer nas je skupno 5 otrok. Pa tudi teta sem že postala. Na začetku je bilo malce težje, saj je bil sin od Nastje takrat še mlajši. To sva vzeli v zakup in povsem normalno se mi je zdelo, da Nastja ne bo mogla delu nameniti vsega svojega časa. Jaz sem grafična oblikovalka in si lahko čas lažje razporejam. Sedaj, ko je Liam malce starejši, je že veliko lažje. Ves čas se trudiva in prilagajava, da Liam ni za karkoli prikrajšan.

Vajin življenjski ritem je v marsičem drugačen in če temu dodamo še pričakovanja in izzive, s katerimi se na začetku podjetniške poti prej ali slej sreča vsak, ko se nanjo poda (v mislih imam želje in upanje, da bodo stvari šle hitreje), se sprašujem, kako ste tudi to uskladili, da ni prišlo do trenj? Imam pa občutek, da sta si tudi karakterno v marsičem različni?

Nastja: Veliko si pomagava in se medsebojno spodbujava. Vsaka od naju ve, kaj ima za narediti.

Katarina: Obe imava radi iskrenost. Stvari radi ena drugi iskreno poveva, saj se potem na ta način stvari tudi rešijo. Uredijo. Najslabše je stvari držati v sebi, si misliti svoje in se pritoževati vsem naokoli, namesto, da bi si stvari iskreno povedali in se o njih pogovorili. Je pa lažje, ker sva dve in tudi vsaka od naju pokriva določeno področje, pri čemer si ne skačeva v zelje. Zdi se mi, da zelo dobro funkcionirava.

Nastja: Všeč in blizu nama je zelo podoben stil. Zelo sva si tudi podobni in morebiti je to najina prednost. Najina vizija je bila že na začetku zelo podobna. Že takrat, ko sva se pogovarjali o željah in si predstavljali, kako bova imeli svojo spletno trgovino, kako bova pakirali pakete, pa čeprav izdelka v fizični obliki še nisva imeli.

Katarina: Na začetku vseeno nisva pričakovali nekega buma. Se pa nama je zgodilo, da sva po tednu dni, ko je bilo naročil manj kot sva pričakovali, začeli premišljevati, ali sva se sploh pravilno odločili, da sva šli v to? Nekaj denarja je bilo vloženega, prav tako tudi časa, zaradi česar naju je kar malo stisnilo. Takrat sem premišljevala ali naj svoje dvome in stisko, ki sem jo doživljala, zaupam Nastji in jo s tem še dodatno obremenjujem? Zbrala sem pogum in ji zaupala svoje dvome ter ugotovila, da se počutiva enako. O vsem skupaj sva se pogovorili, se nekoliko pomirili in odšli s polno paro naprej proti cilju, ki sva si ga zadali.

Nastja: Ko sva začeli, sva vzeli v zakup, da uspeh ne bo prišel kar čez noč. Vedno iščeva poti, kaj še lahko izboljšava, se trudiva in vztrajava.

Pol leta je lahko veliko ali malo. Neke spremembe se vsekakor že pokažejo, če ne drugo, pri doživljanjih, kajti v tem času že nastopijo prve preizkušnje, ki omogočijo drugačen vpogled vase. Tudi konfrontacija s trgom doprinese svoje. Namreč, biti del nečesa ustaljenega je eno, začeti nekaj povsem novega in svojega pa nekaj povsem drugega?

Katarina: Sebe sem vedno doživljala kot osebo, ki ima rada hitre rezultate. Spraševala sem se, zakaj ni takojšnjih rezultatov? Vse sva tako rekoč delali po šolsko. Udeleževali sva se programov, se izobraževali, ipd. Spraševali sva se, kaj delava narobe? Potem spoznaš, da je to dolgotrajen proces, ki zahteva svoj čas. Čeprav sem 11 let trenirala ples, sem se v tem trenutku zavedala, da tako kot pri športu, tudi pri podjetništvu na žalost ni enostavnega recepta, ki bi prinesel hitre rezultate. Potihem sva seveda upali in si želeli, da bi nama takoj uspelo, vendar sva vzeli v zakup tudi možnost, da morebiti pa temu ne bo tako. Jaz razmišljam bolj realno, medtem, ko ima Nastja drugačen pristop. Pomirjujoča optimistka, ki vedno išče pozitivno plat s fokusom na rešitvah. Motiviranje ji gre resnično dobro od rok, saj vedno poudarja, da bo vse vredu, da bova že šli čez to, ipd.

Nastja: Res je. Jaz sem bolj usmerjena v iskanje rešitev, medtem, ko je Katarina bolj »prizemljena«. Navajena sem vztrajat, kar sem se naučila v času, ko sem bila še plesna učiteljica. Tam sem spoznala, da rezultat res ne pride čez noč, ampak je potreben tudi nekajletni trud, da se le-ta pokaže. Tudi zato imam morda to vztrajnost v sebi. Vsak dan se naučiva veliko novih stvari. In četudi nama slučajno na koncu ne bi uspelo, bova imeli ogromno novega znanja, ki nama bo prišel še kako prav.

Katarina: Stremiva k temu, da čim več stvari narediva sami. Veliko besede sva imeli tudi pri oblikovanju spletne strani, saj sva si želeli, da je odraz naju in da se iz celotnega procesa čim več naučiva. Ko si mali podjetnik, se moraš veliko stvari naučiti sam. Tudi, če nama ne bi uspelo, imava iz te izkušnje znanje, katerega nama ne more vzeti nihče.

Izbrali sta branžo, ki je bogata z izdelki. Osebno verjamem, da vsak izdelek najde svojega kupca, kakor tudi vsak kupec najde izdelek zase. Sta v vsem tem času kdaj tudi malo pokukali, kaj počnejo drugi?

Nastja: Ko sva začeli, jih nisva ravno spremljali, vsaj dokler ni bil album narejen. Konkurenco sem si ogledala na začetku, ko sem iskala album za svojega sina, a na srečo, tistega pravega nisem našla. Če bi ga, potem danes ne bi bile tu kjer sva. Sama sem točno vedela kaj si želim, pa tudi Katarina je albumu doprinesla zelo dobre ideje. Res sva ponosni na najin končni izdelek.

Katarina: Ko je bil album dokončan, sva si pogledali malo naokoli, če dobiva še kakšen preblisk oziroma idejo. Takrat, ko daš ven svoj izdelek, si vanj zaljubljen in to na način, da bi ga tudi sam kupil. V neki fazi nisva bili čisto zadovoljni in takrat sva začeli iskati rešitve, kaj bi še lahko spremenili, izboljšali. Ob vnosu izboljšav pa sva res naredili izdelek, s katerim sva bili več kot zadovoljni. Nikoli nisva gledali kaj imajo drugi, pač pa, česa nimajo in tako sva vedeli, kaj bi še lahko dodali.

Izjemno pohvalno, da sta uspeli navkljub zaljubljenosti v izdelek nanj pogledati tudi realno, saj je v tej fazi to izjemno težko. Takrat si je namreč težko priznati, da izdelek še ni to, kar si si zamislil.

Katarina: Res je. Izdelek mi je bil med oblikovanjem všeč, ampak sem tudi čutila, da mi še nekaj manjka. Takrat sva šli ponovno čez design in ga še malo popravljali, dokler nisva rekli “to je to”.

Nastja: Za mnenje sva povprašali še družino. Bili so kar kritični. Partner je analiziral tudi detajle in to vse do pike natančno. Resnično sem hvaležna in cenim, da so bili z nama povsem iskreni, saj menim, da je tudi njim bilo zelo pomembno, da bo najin izdelek popoln.

Ljudje kritike pogosto jemljemo osebno in to nas prizadene. Bližnji to vsekakor vedo in podajanje mnenj lahko včasih postane precej nehvaležno. Želijo nam pomagat, vendar jih je strah, da nas bo njihovo mnenje prizadelo in zato so pri komentarjih včasih tudi diplomatski.

Katarina: Zelo sem jim hvaležna za njihovo iskrenost in kritičnost. Oba najina partnerja sta izjemno realna. Povedala sta nama, kaj vidita, da bi še lahko dodali, spremenili. Nisva pa kar vsega sprejeli, ampak sva marsikaj tudi zadržali v prvotni zasnovi.

Ženske in moški v podjetniških vodah. Ne moremo mimo občutka, da ko se moški poda v podjetniške vode, je ženska tista, ki logistično prevzame skrb za ostale segmente življenja. Ko pa to isto odločitev sprejme ženska, pa potrebuje mnogo bolj razvejano podporno mrežo okolice.

Nastja: Partner in pa babice so mi v veliko pomoč in podporo. To mi je resnično pomagalo, da sem začela uresničevati svoje sanje in se sploh lahko podala na podjetniško pot.

Katarina: Že od nekdaj so me vsi videli v podjetniških vodah in na faksu sem začela razmišljati, da je to nekaj zame. Vsi so me vedno podpirali. Jaz želim biti samostojna in pripravljena trdo delati za svojo kariero.

Ko govorimo o mladih, se kaj kmalu pojavijo povsem nasprotujoča si mnenja. Po eni strani naj bi bili mladi precej zasanjani, fokusirani sami nase in na svoje potrebe, vendar brez nekih delovnih navad. S percepcijo, da je vse nemudoma uresničljivo brez truda in angažmaja?

Nastja: Midve imava kar realno predstavo in razvite delovne navade. Nikoli nama ni bilo težko delati. Zavedava pa se, da brez nič, ni nič.

Katarina: Veliko je mladih, ki sanjajo o samostojni podjetniški poti. Tudi jaz sem bila ena izmed njih. Popularna je namreč ideja, da imaš nekaj svojega. Pa vendar nekateri ne vlagajo toliko energije in truda v to, da bi nekaj iz tega tudi nastalo, pač pa se ustavijo zgolj pri ideji, saj so prepričani, da imajo še veliko časa za uresničevanje svojih sanj. Ravno iz tega razloga menim, da je veliko več starejših, ki so bili sprva dlje časa zaposleni v službi, s katero morda niso bili zadovoljni ali so bili v njej celo nesrečni. Iz tega razloga so se veliko bolj pripravljeni potruditi, da jim zastavljena ideja tudi uspe.

Nastja: Veliko jih odneha že na začetku, ker ne vedo kako se tega lotiti in vse ostane le pri ideji. Nama je morda lažje, ker sva dve in se medsebojno spodbujava. Ko je poleg tebe še nekdo, je preprosto treba delati.

Katarina: Ko sva začeli, sva sicer dobivali opazke, češ, koliko se zares poznava in če lahko druga drugi sploh zaupava. Obe sva sledili svojim občutkom in opazkam nisva posvečali pozornosti.

Nastja: S Petro, sestro od Katarine, sva zelo dobri prijateljici in prav tako dobro poznam tudi njeno družino. Vedela sem, da ne bo težav glede reševanja stvari. To preprosto začutiš.

Tudi, če se z nekom poznaš in ceniš njegove sposobnosti je to še vedno nekaj povsem drugega, kot pa sprejeti odločitev za skupno podjetniško pot. Že dolgoletna in trdna prijateljstva so bila postavljena pod vprašaj, ko so nastopile določene preizkušnje. Uskladiti posel in »prijateljstvo« je včasih kar težko.

Katarina: Mislim, da je bila najina prednost ta, da sva začeli kot znanki, skozi celoten proces pa sva postali dobri prijateljici. Kot, da bi nama bilo to namenjeno.

Nastja: Ker se na začetku nisva dobro poznali, so debate hitro zašle. Veliko sva sanjarili in bili z mislimi že precej korakov naprej. Ko pogledava za nazaj, bi lahko rekli, da je bil to proces spoznavanja. Sčasoma sva se naučili, da ne smeva prehitevati dogodkov in energijo raje usmerili v trenutno situacijo.

Katarina: Prednost, da se dobro razumeš je v tem, da si lahko poveš stvari, ki te motijo, saj le tako lahko vse skupaj funkcionira. Tvoj poslovni partner je kot partner v življenju. Če si problemov ne boš zaupal, stvari ne bodo delovale, tako kot bi morale.

Roko na srce, vse deluje, dokler niso posredi finance. Stvari se začnejo takrat kar precej spreminjati. Kreg in razhodi niti niso tako zelo redki.

Katarina: Na pogovor glede financ sva zelo težko napeljali. Sva kar prestavljali in prestavljali. Ampak potem sva ugotovili, da morava to prej ali slej doreči. Vsaka od naju ima svoje zadolžitve in svoje delo. Zmenili sva se, kako in kaj, saj nama je blizu filozofija: »čisti računi, dobri prijatelji.« Verjamem, da pride do določenih nesoglasij, vendar osebno tudi menim, da se to nama ne bo zgodilo, saj si želiva iskrene komunikacije in sprotnega reševanja problemov.

“Kljub temu, da je za nama “le” pol leta skupnega dela, sva s pomočjo tega intervjuja, podoživeli vse trenutke, ki so se nama zgodili na dosedaj prehojeni podjetniški poti. Niso vsi spomini rožnati, a večina jih je takih, da se z veseljem in nasmehom na ustih ozreva nanje. Ni preprosto. Definitivno ne. A je vredno. In to polagava na srce prav vsaki nadobudni bodoči podjetnici, ki še zbira pogum, da se loti nečesa svojega. Ne pozabi, bodoča podjetnica, ki to bereš, cona udobja je vedno mikavna, a rasteš samo, če stopiš iz nje in slediš svojim sanjam. Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno, saj kjer je volja, tam je pot.”  Nastja in Katarina

 

Avtor: Petra Petravič, Foto: Male umetnine