Kdaj smo upravičeno ljubosumni?

Vsak od nas je že srečal koga, ob komer je pomislil, da ga ali jo tare ljubosumje. Ni lahko poiskati besede, ki bi primerno opisale občutke, ki se prebujajo v nekom, ki se znajde v primežu ljubosumja. Kdor tega ni doživel, si težko predstavlja, kaj preživlja oseba, ki jo v duši razjeda te vrste dvom. Ki se bori z boleče slikovitimi predstavami o morebitnem partnerjevem varanju. V kateri se v trenutku, ko se partner fizično oddalji – naredi prvi korak na poti k opravkom in obveznostim, ki so normalen del vsakdanjega življenja – prebudijo mučni sumi in silovito prevladajo nad vsemi drugimi mislimi.

O meji med »upravičenim« ljubosumjem in tistim, ki ga zaznamujeta posesivnost in lastninjenje drugega, dostojanstvo pa se znajde na preizkušnji, ko se oseba v primežu sumničenj poda v iskanje dokazov, ki bi potrdili ali ovrgli sume in prinesli kanček miru, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko. Beseda je tekla tudi o povezavi med ljubeznijo in ljubosumjem, kajti mnogi so prepričani, da večji ko so izpadi ljubosumja, večja je ljubezen.

Koliko so z ljubosumjem povezani negotovost, strah in dvom?

Marko Snoj v Slovenskem etimološkem slovarju pravi, da je prvotni pomen besede ljubosumen »tisti, ki sumi ljubo/ljubega«. Sumi o njeni/njegovi ljubezni. Nadvse uporabna se mi zdi razlaga enega mojih profesorjev na študiju zakonske in družinske terapije, dr. Tomaža Erzarja – upam, da jo bom dovolj natančno povzela – da namreč ljubosumje občutimo, kadar ne verjamemo, da nam je tisto, kar si želimo, dosegljivo. Ženska, ki si želi zanositi, pa (še) ne more, je lahko silovito ljubosumna na prijateljico, ki je rodila. Nekdo je lahko skrajno ljubosumen na dosežke nekoga drugega, če ne verjame, da je uspešnosti sposoben tudi sam. In če govoriva o ljubosumju v partnerstvu, ki je tema najinega pogovora: oseba, ki ima občutek, da se nanjo kar lepijo nezvesti partnerji, na primer, je lahko na partnerja silovito ljubosumna, če ne verjame, da ji je lahko zvest. Negotovost, strahovi in dvomi so neizogibni spremljevalci takšnih zavestnih ali nezavednih prepričanj.

Kdaj še govorimo o »zdravem ljubosumju«, če to seveda sploh obstaja, in kateri znaki nakazujejo, da je ljubosumje bolestno? (Pretirana) potreba, da je drugi vedno ob nas in samo v naši družbi?

Dobro vprašanje, ali zdravo ljubosumje sploh obstaja. Raje bi rekla, da so blagi in občasni občutki ljubosumja nekaj normalnega, ker smo pač ljudje. Zagledamo partnerja, ki se z vso pozornostjo posveča drugi osebi, in čeprav v tej pozornosti ne zaznamo nič erotičnega, začutimo zbodljaj. Takrat se je pametno vprašati: Ali na splošno čutim pomanjkanje njegove pozornosti do mene? Ali pa se mi zdi ta oseba lepša, pametnejša, zanimivejša od mene? »Zdravo« ljubosumje nas, upajmo, napoti k nečemu konstruktivnemu: k sebi (večji pozornosti do sebe in svojih darov), k partnerju (zavesti, kako nam je dragocen in ne samoumeven), k odnosu (iskrenemu pogovoru – seveda brez primesi obtoževanja!).

Nezdravo ljubosumje prepoznamo po nenehnem sumničenju, potrebi po preverjanju in nadzoru ter posesivnosti. Razen v redkih primerih, ko si dva popolnoma zadoščata in se v družbi drug drugega počutita tako udobno in izpolnjeno, da jima za druge niti ni mar (in tudi ne poznata posesivnosti in ljubosumja), ljudje potrebujemo tudi samoto in tudi druženje z drugimi, saj smo na splošno družabna bitja. Če skušamo to preprečiti svojemu »pomembnemu drugemu«, odnos trpi. Če ne bomo storili ničesar, da bi ta problem rešili, se bo odnos končal. Lahko da bomo ostali v njem, ampak bo mrtev; tak je zakon narave.

Kdaj je ljubosumje upravičeno, ker je partner prestopil našo mejo?

Če je partner prestopil našo mejo – pod pogojem, da je ta meja »normalna«, da torej s svojim ljubosumjem sicer nimamo težav – se moramo o tem pogovoriti z njim. Že rodimo se usmerjeni v odnos – v ekskluziven odnos z osebo, za katero bomo v najnežnejšem otroštvu na prvem mestu. V ljubezenskem odnosu želimo to ekskluzivnost podoživeti. Kot pravi Vlado Kreslin: »Njene oči le za njega, on svoje vse le za njo.« Partnerski odnos je nenehno preizkušanje in brušenje uresničevanja te želje.

Če pa partner to mejo prestopa še naprej, se moramo vprašati, kaj v odnosu z njim še počnemo. Ko smo že pri pesmih … Severina v pesmi Virujen u te pravi: »I kad me varaš, s tobom lipo mi je.« Ne poznam bolj fantastično natančnega orisa perverznega prepričanja, da je ljubosumje (celo zaradi varanja) začimba ljubezni, kot je ta pesem. To je zvestoba zlorabi, ne ljubezni. Zloraba pa je huda droga in vemo, kako je z zasvojenostjo: od nebes do pekla.

Ko se porodi tehten dvom o varanju, lahko ljudje storijo dejanja, v katerih se sploh ne prepoznajo – za katera si nikoli niso predstavljali, da bi jih bili zmožni. Recimo preverjanje partnerjevega telefona, skrito spremljanje njegovih premikov, najem detektiva in podobno. S temi dejanji oseba pohodi svoje dostojanstvo zavoljo želje ali potrebe po dokazih, po nečem, kar bi potrdilo ali ovrglo sum in pomirilo negotovost.

Sum, da partner vara, vzbudi močan, skoraj nagonski nemir. Kakor da naše telo že ve, um pa še išče dokaze. Velik odstotek ljudi takrat stori nekaj, kar mi potem opišejo z besedami: »V njegovem/njenem telefonu sem slučajno našla/našel …« Telefon je predmet. Sam od sebe ne izdaja skrivnosti – od njih nas loči nekaj klikov. Z besedo »slučajno« prevarani opisuje intuicijo, ki ga je nezmotljivo napotila h klikanju. Je to nedostojanstveno? Ne vem. Tudi ne morem soditi, ali je to, da varajoči pušča v telefonu najbolj slikovite dokaze varanja, kruto. Za koga je direktna krutost boljša od prikrivanja. Za koga pa ni. Vsakdo ima pravico, da to doživlja po svoje.

Ljubosumje razjeda tako tistega, ki ga čuti, kakor tudi partnerja. Ta postane tarča številnih očitkov, sumničenj, izpadov in obtožb. Kako si lahko partnerja prideta nasproti, in to ne glede na smer, ki jo bo ubralo njuno razmerje?

Če zdaj govoriva o neupravičeni ljubosumnosti, je treba poiskati, od kod izvira. »Nič krivi« partner lahko še tako dokazuje, se zadržuje, pazi, hodi po prstih … nič od tega ne bo pomagalo, ker ni on/a vir teh bolečin. Njihov vir je v preteklosti, ko sploh še nista bila skupaj. Moje izkušnje kažejo, da terapevtski pogovor ob sočutni podpori lahko pomaga. Mora pa biti obojestranska volja; naj še končam s Kreslinovimi besedami:

»Moral bi z njo
vsaj tisti dan
dol z neba,
ona za njim
enkrat vsaj
na kraj sveta.«

Če se vas je tema dotaknila, lahko za nasvet ali pogovor pokličete našo sogovornico Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko, ki je dosegljiva po telefonu 040 523 787. Pišete ji lahko tudi po e-mailu na: info@janalavtizar.com.

Jana Lavtižar bo jeseni odprla skupino za ženske, ki želijo predelati ločitev oziroma odhod iz partnerstva.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com