Kaj lahko naredimo, ko nekdo preveč pije

Spomladi med pustom in veliko nočjo se marsikdo odloči za 40 dnevni alkoholni post. Po veliki noči do poletja pa že kmalu zaide nazaj v stare tirnice. Nekateri nikoli ne naredijo premora od pitja alkoholnih pijač, čeprav je danes že dobro znano, da zmanjšanje pitja alkohola ali popolna abstinenca prinašata številne koristi, tako za telesno kot duševno zdravje.

Še zlasti je to pomembno za osebe, ki so nagnjene k škodljivi rabi alkohola, zasvojenosti, k različnim kroničnim oblikam bolezni pa tudi k anksioznosti, depresiji ali samomorilnim mislim. Če menite, da poznate koga, ki bi mu opustitev alkohola zelo koristila, pa ne veste, kako tej osebi pomagati, vam v prispevku predstavljamo smernice psihološke prve pomoči v primeru čezmernega pitja alkohola.

Psihološka prva pomoč

PPP ali psihološka prva pomoč je oblika prve podpore, ki jo lahko vsakdo nudi nekomu v duševni stiski. Za akronimom PPP se skrivajo tudi gesla »prepoznam, pristopim, pomagam«. S pomočjo teh treh besed se hitro spomnimo ključnih korakov, s katerimi lahko nekomu, ki prekomerno pije, pomagamo narediti prve korake proti bolj zdravemu življenjskemu slogu.

Prvi korak: Prepoznam

Danes ne govorimo več o varnih količinah popitega alkohola, ampak o manj ali bolj tveganem (čezmernem) pitju. Vsaka količina alkohola namreč prinaša tveganje za zdravje.

Še posebej je pitje alkohola vedno tvegano za vse, ki spadajo v eno ali več naslednjih rizičnih skupin: nosečnice, ženske, ki dojijo, osebe s kroničnimi ali akutnimi boleznimi, osebe, ki jemljejo določena zdravila, osebe s težavami zaradi alkohola v družini, poklicni vozniki, osebe, ki delajo s stroji ali na višini ipd.

Poleg popite količine o škodljivi rabi alkohola govorimo tudi, ko se kažejo negativne posledice na različnih področjih življenja:

• Na osebnem področju: slabo počutje, nove bolezni, težave s spominom, pojav ali poslabšanje duševnih težav, poslabšanje finančnih razmer, težave pri opravljanju različnih nalog (npr. na del. mestu); prometne in druge nesreče, kjer nastanejo poškodbe/škoda.
• Na družinskem področju: poslabšani odnosi, psihično in/ali telesno nasilje, težave pri opravljanju družinskih nalog.
• Na področju širšega okolja: poslabšani prijateljski ali delovni odnosi, pojav različnih tveganih, kriminalnih ali nasilnih dejanj.

Pri opazovanju negativnih posledic lahko ugotovimo tudi, da oseba kaže znake odvisnosti od alkohola. Med te spadajo: neustavljiva želja po pitju alkohola, nezmožnost nadziranja količine popitega alkohola, zanemarjanje obveznosti na račun pitja, nadaljevanje pitja kljub zaznanim negativnim posledicam, rast tolerance (povečevanje količine za doseganje enake stopnje opitosti) in/ali telesni znaki odtegnitve pitja (tresenje rok, glavobol, povečan srčni utrip, nemir, potenje, vzkipljivost …).

Drugi korak: Pristopim

Ko prepoznamo katerega od opisanih znakov, izberimo ustrezen trenutek in prostor (osebno, v miru, po možnosti v stanju treznosti). Lahko se vnaprej pripravimo tudi s pomočjo strokovnjaka. Tovrstni pogovori so namreč zahtevni, saj obstaja velika verjetnost, da bomo naleteli na odpor in zanikanje težav.

Kako spregovoriti:

• Izrazimo zaskrbljenost in kaj smo opazili. Na primer: »Kako si zadnje čase?« »Zdi se mi, da zadnje čase pogosto piješ. Se kaj dogaja?« »Skrbi me zate.«
• Če oseba zavrača pogovor, ne silimo vanjo. Dajmo ji vedeti, da se lahko kadarkoli obrne nas. Lahko jo usmerimo tudi h komu drugemu, za kogar vemo, da mu/ji oseba morda lažje zaupa.

Tretji korak: Pomagam

Usmerimo se predvsem v to, da osebi izkažemo podporo. Poslušajmo jo, ne obsojajmo in ne delimo nasvetov. Pogovor naj temelji na odprtih vprašanjih, kot je npr: »Kako pa ti doživljaš svoje pitje?«, in potrditvenih izjavah, kot je: »Veseli me, da se o tem lahko pogovarjava.«

Poglejmo še nekaj predlogov vprašanj, ki nam bodo neobsojajoče pomagali oceniti stopnjo resnosti težav:

• Ob kakšnih priložnostih običajno piješ?
• Kako ocenjuješ svojo kontrolo nad pitjem?
• Si kdaj opazil/-a posledice pitja na svoje delo ali odnose z drugimi?
• Se ti je že kdaj prej zgodilo, da je kdo omenil kaj v zvezi s tvojim pitjem?
• Kako se počutiš preden piješ/po tem, ko se opiješ?

Če glede na prepoznane znake in informacije, ki nam jih je podala oseba sama, ocenimo, da gre za škodljivo pitje, prijazno podajmo povratno informacijo in predlagajmo korake za zmanjšanje tveganja: »Si za to, da bi poskusila/-a zmanjšati svoje pitje?« ali »Želiš, da ti pomagam pri iskanju informacij o tem, kako zmanjšati svoje pitje?«

Najprej ponudimo informacijo o korakih, preko katerih oseba lahko najprej sama poskuša znižati tvegano pitje:

• Izogibanje situacijam, kjer obstaja velika verjetnost, da bo oseba pila (zahajanje na določene lokacije ali prireditve).
• Prepoznavanje lastnih sprožilcev pitja in načrtovanje alternativnih, bolj zdravih aktivnosti, ko se sproži želja po pitju.
• Povečanje števila prostočasnih aktivnosti, kjer se ne pije alkohol.
• Podpora najbližnjih (ljudi, ki nas imajo radi, seznanimo o nameri in jih prosimo, da nas podpirajo pri odločitvi).
• Vadenje zavračanja ponujene pijače (s čim manj razlaganja vztrajno ponavljajmo kot pokvarjena plošča: »Ne, hvala.«)
• Vztrajanje kljub morebitnim zdrsom in iskanje strokovne pomoči, ko ugotovimo, da sami ne zmoremo ali za lažji proces spremembe vedenja.

Žal se posameznikom lahko zgodi, da je težava prevelika za uspešnost samopomoči in je za osebo najbolje, da si čim prej poišče strokovno pomoč. Takrat, enako, povejmo, da nas za osebo skrbi in da mislimo, da potrebuje strokovno pomoč. Izrazimo pripravljenost za to, da ji to pomoč lahko pomagamo najti.

Kaj storiti, ko oseba še ni pripravljena sprejeti pomoči

Nikogar ne moremo prisiliti v to, da se obrne na strokovno pomoč. Če pitje osebe neposredno vpliva na nas same, je prav, da osebi postavimo meje. Povejmo, katera njena vedenja za nas niso sprejemljiva in kaj bomo oz. ne bomo naredili, če se bo še naprej nesprejemljivo vedla. Tega se potem tudi dosledno držimo.

Če škodljivo pitje te osebe na nas nima neposrednega vpliva, zadostuje, da izrazimo pripravljenost jo podpreti, ko bo želela, sicer pa odločitev o iskanju pomoči prepustimo njej.

Velja upoštevati tudi sledeče:

• Izogibajmo se pitju alkohola s to osebo.
• Ne poskušajmo nadzorovati pitja te osebe s podkupovanjem, pritoževanjem, grožnjami ali čustvenim izsiljevanjem.
• Ne opravičujmo pitja te osebe.
• Ne prevzemajmo nase odgovornosti ali obveznosti te osebe.

Pozor: v primeru neposredne nevarnosti, da si ta osebe lahko kaj naredi ali da ogroža koga/kaj drugega, smo dolžni poskrbeti za varnost in po potrebi poklicati tudi nujno medicinsko pomoč oz. policijo.

Viri pomoči s podrobnejšimi smernicami PPP so navedeni v brošuri na: Viri Pomoči
Celoten zemljevid z viri pomoči s področja duševnega zdravja pa najdete na: Zemljevid

Avtor: Maruša Bertoncelj, regijska koordinatorica za duševno zdravje, NIJZ, OE Ljubljana, Rok Zaletel, strokovni sodelavec za področje tveganih vedenj, NIJZ, OE Ljubljana