Zgodovina romanj je zelo bogata, saj so romati začeli že v šestem stoletju, sicer pa romanje pomeni versko potovanje v enega od romarskih središč. Včasih se je za romanje uporabljal tudi izraz Božja pot, torej so se romarji podali na Božjo pot. Običajno se nanjo podajo pred večjimi prazniki in praznik Marijinega vnebovzetja je primeren, da poromamo v eno izmed svetišč posvečeno njej.
Iz župnije Brdo že vrsto let romajo peš v cerkev Marije zvezde k Novi Štifti pri Gornjem Gradu in v zadnjih letih se jim v večjem številu romarjev pridružujejo tudi romarji iz župnije Krašnja. Tako so se v petek, 14. avgusta 2026, zbrali pred cerkvijo svetega Tomaža in krenili proti cilju. Seveda so se prej ustavili še v Baru pod lipo na kavici ter nato krenili na pot. Zbranim romarjem se je pridružil tudi župnik Bernard Rožman in skupaj so podali na pot, ki jih je vodila najprej do vasi Trnjava nato čez Trnovče, Obrše, Preserje, Veliko Lašno, mimo zdravilnega vrelca Potok do vasi Potok, kjer je sledilo prvo okrepčilo, nato čez Snovik, kjer so si vzeli čas za malico pri kozolcu pred vzponom na Poljano, nato čez Poljano in Črnivec, kjer je bil postanek za tiste, ki jim je padel sladkor, nato mimo izletniške kmetije Toman do župnijske cerkve sv. Marije Zvezde v Novi Štifti.
V rahlem in sproščenem tempu so prehodili približno 24 km in premagali približno 850 višinskih metrov. Z vmesnimi postanki so tako imeli hoje za okoli osem ur. Okoli 17. ure so se jim pred cerkvijo pridružili še romarji z zasavske strani. Do 19. ure so tako imeli čas, da so se okrepčali in tudi spočili, nato pa je sledila slovesna sveta maša, ki jo je daroval celjski opat in rektor Marijine cerkve Marjan Jezernik. Po slovesnem vstopu tokratnega mašnika s sobrati in ministranti je sledilo branje beril in evangelija, nato pa je zbrane nagovoril opat Marjan Jezernik. Slednji je v svojem nagovoru naglasil, da smo priromali, da bi se vsi skupaj zbrali pri Mariji, tukaj pri Novi Štifti, in obhajali njen največji praznik – praznik njenega vnebovzetja, ki ga krščanski svet nocoj začenja praznovati. Praznik, ki nam odpira neskončna obzorja našega upanja. Govori nam, da ima naše življenje globok smisel in jasen cilj. Marija nam danes še posebej iz večnosti kliče, da se zemeljsko preliva v večno, da se minljivost pretaka v nesmrtnost. V to nebeško praznovanje našega upanja smo danes povabljeni vsi mi. Ob tem nas je spomnil, da se, ko se tukaj zbiramo ob Mariji, spominjamo skrivnosti, ki jo je tako lepo izrazil sveti Janez v Knjigi razodetja: »Zdaj je prišlo odrešenje in moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa.«
Če smo pozorno prisluhnili prvemu berilu, smo slišali, kako skrbno in s kakšnim globokim spoštovanjem se je Božje ljudstvo Stare zaveze pripravljalo na svoje bogoslužje: »Skrinjo zaveze, v kateri so hranili najsvetejše svetinje svoje vere, predvsem živo Božjo besedo, so ob petju in igranju različnih glasbil slovesno prinesli v svetišče, v samo središče svojega življenja in svoje vere. Želeli so, da bi Bog zaradi njihove vere blagoslovil vse ljudstvo. Novo zavezna skrinja zaveze pa je Marija, kajti ona je nosila samega Boga, ki ga je rodila za odrešenje vseh ljudi. In prav njo nocoj sprejemamo v središče svojega življenja, na pot svojega življenja. Z njo skupaj se oziramo proti tistemu večnemu Jeruzalemu, kjer ona kot prvi in najodličnejši sad odrešenja že uživa veselje in radost večnosti. Prav tja, kamor je Bog sprejel Marijo, smo danes povabljeni tudi mi – vsak izmed nas. Nekoč je bil francoski kardinal Dechamps v družbi z anglikanskim škofom. Med pogovorom mu je škof očital, da mu v Katoliški cerkvi ni všeč tako močno češčenje Marije. Rekel mu je približno takole: ‘Jaz se raje obrnem neposredno k Bogu in prihajam naravnost k Jezusu. Ne potrebujem Marije, kakor jo potrebujete vi.’ Kardinal mu je odgovoril: ‘Saj tudi jaz prihajam k Bogu, k Jezusu, neposredno. Toda k njemu ne prihajam sam. Prihajam skupaj z Marijo.’ In potem mu je rekel: ‘Skupaj z Marijo trkava na vrata Božje dobrote. Kaj misliš – kdo bo prej uslišan, ti ali jaz?’ Ta odgovor je škofa globoko nagovoril. Še istega leta je prestopil v Katoliško cerkev in postal velik Marijin častilec in tudi on je začel skupaj z Marijo trkati na vrata Božje dobrote in ljubezni.
In kdo bo torej prej uslišan? Tisti, ki so danes ostali doma in pozabili, da je danes Marijin veliki praznik? Ali mi, ki smo se danes zbrali tukaj in skupaj z Marijo trkamo na vrata Božje dobrote in ljubezni? Če bo naša družba prepoznala svojo duhovno lakoto in ostala odprta za vse, kar je dobro, plemenito, pošteno in Božje, smo lahko prepričani, da bo Božji blagoslov ostal nad nami. Narod, ki skrbno varuje svoje duhovne vrednote in jim ostaja zvest, narod, ki ne pozabi svojih žlahtnih korenin, ne bo propadel v svoji duhovnosti, srčnosti in poštenosti. Naj nas Marija danes resnično združi. Naj nam pomaga, da bomo skupaj z njo vedno znova trkali na vrata Božje ljubezni in dobrote. In naj bo naše današnje praznovanje pričevanje vere v tisto največjo resnico, ki nam jo oznanja Marijino vnebovzetje, kajti zadnje besede nima smrt, ampak življenje; zadnje besede nima obup, ampak upanje; zadnje besede nima minljivost, ampak večnost,« je še dejal v svojem nagovoru.
Preden so Marijo ponesli okoli cerkve na prostor pod kapelo, kjer se pogled upre na številne romarje, je sledila zahvala tokratnemu mašniku celjskemu opatu Marjanu Jezerniku, v kateri je bilo rečeno: »Spoštovani gospod opat, v naših krajih, predvsem pa v naši Celjski škofiji, ste skozi leta pustili velik in dober pečat. S svojim duhovniškim poslanstvom, bližino ljudem, besedo, zgledom in zvestim služenjem ste se dotaknili mnogih življenj. Za vse dobro, ki ste ga sejali in ga še vedno sejete med nami, smo vam iz srca hvaležni. Nocoj smo se zbrali pod plaščem Marije Zvezde. Že njeno ime nam govori o svetlobi, ki kaže smer tudi takrat, ko je pred nami tema in ko ne vemo, kam nas bo vodila pot. Praznik Marijinega vnebovzetja je praznik upanja, zaupanja in življenja. Marija, z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo, nam kaže, da človekova pot ni usmerjena le v minljivost, ampak v Boga in večnost. Uči nas, da tudi v preizkušnjah ne izgubimo vere, da v negotovosti ohranimo zaupanje in da imamo pogum za korak naprej. Naj zato vsak izmed nas iz nocojšnjega praznovanja odnese nekaj te Marijine korajže: za svoje življenje, za naše družine, za otroke in mlade, za bolne in osamljene, za naše skupnosti in za vse poti, ki so še pred nami«.
Slovesna sveta maša se je nadaljevala z litanijami Matere Božje in molitvi rožnega venca, kjer je vsak posameznik pred Marijo položil vse tisto, kar nosi v svojem srcu. Vsak korak v procesiji je bil obenem molitev in zahvala, vsaka prižgana sveča znamenje naše vere in upanja, vsaka Zdrava Marija prošnja za naše družine, naše otroke, naše bolne, za mir, za našo škofijo, naše duhovnike in za vse, ki potrebujejo Marijino materinsko bližino.
Slovesnost so zaključili z zahvalno pesmijo in blagoslovom. Romarsko vzdušje se je preselilo pred župnišče in marsikdo se je kljub bolečinam v nogah veselo zavrtel ob zvokih glasbe ansambla Šepet, ki je tokrat igral tako za ples kot veselo druženje.
Avtor: DJD; Foto: DJD
Related
