Jubilejnih 100 let Ivanke Cerar, Bunčkove mame iz Rače

Vse dobro, draga mama, ob vašem 100. rojstnem dnevu

“Za mano hodi kar luštna procesija,” mi je ob enem od obiskov V Domu upokojencev v Domžalah, smeje povedala gospa Ivanka Cerar, Bunčkova mama iz Rače, ko sem jo v imenu Krajevne  organizacije za vrednote NOB Dob Krtina obiskala v dneh pred novim letom. Rada se je pogovarjala predvsem o svojih domačih, o dobrem možu, pridnih otrocih, številnih vnukih in pravnukih, pa tudi  o življenju v mladosti in otroštvu. Večkrat sem jo vprašala, če o njenih spominih lahko kaj napišem, pa ni bila preveč za to. Morda ob stotem rojstnemu dnevu, sem še kar vztrajala. Morda, se je navadno nasmehnila in spet sva bili pri spominih na njeno življenjsko pot.

20. februarja 2021 pa je gospa Ivanka Cerar, večina jo pozna kot Bunčkovo mamo iz Rače, praznovala stoti rojstni dan. Domači in Dom upokojencev Domžale so ji, tudi zaradi ukrepov, povezanih s koronovirusom, pripravili prisrčno praznovanje, s šopkom in čestitko jo je v imenu Občine Domžale presenetil  župan, sama pa sem ji s šopkom nageljnov zaželela vse najboljše v imenu borčevske organizacije Dob Krtina, prinesla pa tudi voščila Krajevne skupnosti Krtina. Vsi skupaj smo ji zaželeli predvsem veliko zdravja.

Z jubilantko pa sva se vrnili v leto 1921, ko se je kot Ivanka Kržan rodila v Žejah na Kržanovi kmetiji, kjer sta oče Franc in mama Marija pridno skrbela za sedem otrok. “Skromno smo živeli, pridno smo delali na  kmetiji in fejst šparali,” mi je povedala in še enkrat več dokazala, kako dober spomin ima. Dela ni nikoli zmanjkalo, spominja se kako so veliko pridelkov iz bližnjih njiv znosili domov v koših, spominja se kako  je poln koš naslonila na “okrajno”, da se je malo spočila. Bila je najmlajša od sedmih otrok, tako so  bratje in sestre že vsi pokojni. Rada se spominja svojih staršev, žal je mamo izgubila v mladosti, tako sta na kmetiji ostala sama z bratom in očetom, zato je morala poleg vseh ostalih del na kmetiji poprijeti tudi za gospodinjstvo.

Na vojno nima prav lepih spominov, pravi, da so bili to zelo težki časi.

Vse življenje sta z možem Mihom trdo delala. Poročila sta se leta 1948, ko se je preselila iz Žej na Bunčkovo kmetijo v Račo. Da smo na kmetiji lažje živeli, smo redili  mlade pujske,  posadili veliko krompirja  in zelja. Tako sva lahko kupila sosedno “Bitenčevo” kmetijo.  Spominja se, kako sta z možem vozila krompir in zelje z vozom v Ljubljano v bolnico in ga tam znosila v kuhinjo. Veliko so nam pomagali tudi ljudje,  ki so k  nam hodili v “tabrh”.  Rada je  kuhala in pekla. In delo, ki jo je spremljalo vse življenje, je posebej pogrešala na jesen življenja, še posebej, ko je zaradi zdravstvenih težav odšla v Dom upokojencev Domžale.

Posebej rada se pogovarja o družini. O pridnem in dobrem možu, ki ji je redno pripovedoval o novostih, ki jih je zasledil na televiziji ali radiu in močno ga je pogrešala, ko je leta 1997 umrl. Posebej so njene oči živahne, ko govori o petih otrocih in njihovih družinah. Učila sva jih, da bi cenili delo,  tudi skromnega življenja so bili vajeni in vesela je, da sta z možem poskrbela, da so vsi hodili v  šole in si ustvarili družine, tako da ima jubilantka danes štirinajst vnukov in devetnajst pravnukov.

Radi so prihajali domov v Račo, pa tudi sedaj, ko je jubilantka Ivanka v Domu upokojencev Domžale ji nikoli ne zmanjka obiskov, v kar sem se prepričala tudi sama, saj je bil ob mojih obiskih vedno kdo od domačih pri njej. Vseh pet otrok si je ustvarilo svoje domove v bližini.

Z bolečino se spominja tragičnih dogodkov, še zlasti prezgodnje smrti hčerke, ki je pri 47 letih zaradi bolezni umrla in zapustila moža ter dva otroka,  in še posebej   težke prometne nesreče v Naklem na Gorenjskem, v kateri sta umrla šestletni in enajstletni vnuk, ki sta se s kombijem vračala iz treninga mladih smučarskih skakalcev Smučarskega kluba Mengeš, ob teh spominih je jubilantka zelo žalostna.

Sicer pa je ponosna na vse, ki ji ljubezen vračajo in poudarjajo, kako razumevajoča sta bila starša, ki sta vedno skupaj skrbela za kmetijo in družino, ob tem pa nikoli pozabila otroke opozarjati na skromnost, dediščino, pomen dela in razumevanje.

“Vse življenje sem pridno delala in to me ohranja,” pravi jubilantka, ki nikoli ni razmišljala o stotem  rojstnem dnevu. Pa ga je rada praznovala s svojimi domačimi, na katere je ponosna, jim hvaležna za  pomoč in pozornosti. Ponosni so tudi domači nanjo in hvaležni za vse dobro, kar so bili deležni od  staršev. Jubilantka pohvali tudi osebje Doma upokojencev Domžale, ki lepo skrbijo zanjo. Zdravje ji še kar služi, pove, malce slabše sicer vidi in sliši, ampak radio je njen zvesti prijatelj tudi ponoči, ko  včasih ne more zaspati. Visoko starost ji lepša dober spomin na življenjsko pot, polno dogodkov in  razmišljanj – za celo knjigo bi jih bilo, sva ugotovili, pa še najbrž marsikaj pozabili.

Hvala, jubilantka Ivanka Cerar, Bunčkova mama iz Rače. Iskrene čestitke ob 100. rojstnem dnevu in naj vas tudi v prihodnje dobre in zdrave poti ter ljubezen vaših domačih vodijo v življenju.

Avtor: Vera Vojska; Foto: Alenka Klinar, Občina Domžale

 

Komentarji uporabnikov
Tagi