Zgodovina ljubezni na domžalskem velikem platnu
Čuten, poetičen in vizualno razkošen film Sonje Prosenc, je svetovno premiero doživel v Karlovih Varih in si prislužil posebno omembo tamkajšnje žirije. Začelo se je z razmišljanjem o tem, kako dva človeka, ki na videz nimata nič skupnega, vstopata v odnos, skozi neki dogodek, skozi izgubo. Kako se s tem spopadeta, kako najdeta prostor za žalovanje? Sedemnajstletna Iva se sooča s smrtjo svoje matere. Pod vplivom te velike osebne izgube in odkritja, da ni vedela vsega o svoji mami, se počasi potaplja v drugačen, skoraj sanjski svet, ki je daleč od njene realnosti. Odkrije, da je imela mama razmerje z dirigentom zbora, v katerem je pela. In ker je v filmu tudi nekaj kadrov z glasbo simfoničnega orkestra, je pred domžalsko premiero filma nekaj skladb Johanna Sebastiana Bacha v živo na violončelo na odru odigral Sebastian Bertoncelj, sin enega najboljših slovenskih pianistov, pokojnega Acija Bertonclja.
Domžalska premiera filma »Zgodovina ljubezni« je potekala v sredo, 15. maja 2019, pogovoru po projekciji filma, ki ga je vodil Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale, so se odzvali režiserka, producentka in scenaristka Sonja Prosenc, direktor fotografije Mitja Ličen, producent Rok Sečen ter glavna igralca Doroteja Nadrah in Matej Zemljič. Od vsakega posebej smo iz prve roke slišali zanimivo zgodbo o svojem deležu, ki ga je prispeval v prikazanem filmu.
Film se v narativnem pogledu ukvarja z ljubeznijo med starši in otroki, med bratom in sestro, moškim in žensko. Naslov pa govori tudi o ljubezni v mitološkem smislu. O bolečini, nasilju, izgubi in vsem, kar ljubezen spremlja. Težko pričakovani drugi film Sonje Prosenc čuten pristop združuje s potapljanjem v nadrealističen, skoraj sanjski svet. Lik glavne igralke Ive, ki jo igra Doroteja Nadrah, pa zajema tudi osebo, ki je naglušna, zato je tudi prelivanje tonov v filmu sorazmerna z vključenim ali izključenim slušnim aparatom. Zgodbo pove izjemno prefinjeno, subtilno in jo pospremi z vizualno bogatimi podobami. Veliko je dogajanja tudi na bazenu, kjer igralca trenirata skoke v vodo, pa tudi precej kadrov, ki so posneti ob Ljubljanici, Savi in Soči, tako, da kamere zajamejo tudi del slovenske lepe narave.
Sedemnajstletna Iva žaluje za svojo mamo, ki je umrla v prometni nesreči, nato pa po naključju odkrije, da je imela mama razmerje z dirigentom zbora, v katerem je pela. Iva svojo jezo in bolečino usmeri nanj; skozi obsesijo, ki jo razvije, vstopi v svet nekje med resničnostjo in sanjami, ki pa hkrati deluje tudi kot prostor in možnost katarze. V filmu so zajeti tudi odnosi med očetom, sedaj vdovcem, ki zelo rad čebelari, zato je režiserka Sonja Prosenc spretno uvrstila tudi kadre z panjem in čebelarjenjem, mlajšo sestro in bratom. Zgodovina ljubezni ohranja avtoričino specifično poetiko, hkrati pa je v vizualnem smislu še bolj razkošen od njenega prvenca.
Film je odličen, sicer za logično razmišljanje, saj se prepletajo spomini preteklosti in dogodki sedanjosti, in kot je dejala režiserka, producentka in scenaristka Sonja Prosenc: “Vsak avtor najde svojo govorico. Moj pristop izhaja iz tega, da filma ne jemljem kot ilustracijo zgodbe, ampak kot ustvarjanje filmske izkušnje skozi vse vidike filmskega jezika, ki so si med seboj enakovredni in delujejo šele kot celota. Če se režiserka odloči za drugačen pristop, pri tem ne gre za posledico nekakšnih biokemičnih procesov, ki se dogajajo v ženskah, kot si ljudje predstavljajo: ‘Ženske ste drugačne, bolj občutljive.’ Ne! Morebitne razlike v pristopu izhajajo iz tega, da avtorice diskriminacijska razmerja moči občutimo na svoji koži in imamo zato močna politična stališča. To je tisto, kar se lahko odraža na našem ustvarjanju.”
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
