S premiero v Mestnem kinu Domžale je na redni spored prišel najnovejši film makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, tragikomedija »Najsrečnejši človek na svetu«. Premiera filma je potekala v petek, 8. septembra 2023. Z režiserko in scenaristko Teono Strugar Mitevski se je, sicer v srbohrvaščini, pogovarjal direktor Kulturnega doma Franca Bernika Jure Matičič. Ob pogovoru so gledalci premiernega filma izvedeli, da je v bosansko-hercegovski družbi 30 let po vojni Slovenija sodelovala kot koproducentka.
Premierna predstavitev novega filma makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, »Najsrečnejši človek na svetu«, ki pod ironičnim naslovom in komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov razpira presunljivo psihološko študijo bosansko-hercegovske družbe. Režiserka, ki se je slovenskemu občinstvu nazadnje predstavila s feministično satiro Bog obstaja, ime ji je Petrunija, tudi tokrat ostaja zvesta svoji družbenokritični noti in črnemu humorju, ko na platno prelije resnično zgodbo naključnega srečanja agresorja in žrtve. Film je svetovno premiero doživel na lanskem beneškem festivalu ter na 25. Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljšo masko, kostumografijo in manjšinsko koprodukcijo.
Film se začne kot hudomušna zgodba o hitrih zmenkih: prireditve v sarajevskem hotelu se udeleži tudi 45-letna Asja. Prišla se je namreč sestat z Zoranom, ki ga je že prej spoznala na spletu – a možak se izkaže za introvertiranega, skrajno živčnega človeka, ki tam očitno ni zato, da bi našel ljubezen. Postopoma se razkrije, da je bila Asja med obleganjem Sarajeva hudo ranjena in da je bil ostrostrelec, ki jo je skoraj ubil, najverjetneje prav bosanski Srb Zoran. Trideset let pozneje je svojo žrtev poiskal, da bi jo prosil za odpuščanje. Ob travmatičnem razkritju začnejo na dan prihajati tudi zgodbe drugih udeležencev in udeleženk zmenkarij, ki jih je vojna zaznamovala na različne načine.
Kako odpustiti človeku, ki te je poskušal ubiti? Najšokantnejše je seveda to, da je scenarij nastal po resnični zgodbi soscenaristke Elme Tataragić, ki je dejansko leta 1993 skoraj umrla pod streli ostrostrelca, človeka, ki ji je nekaj let pozneje še enkrat prekrižal pot. Ona je svojemu krvniku odpustila, toda ali se da zgodbo o moči in katarzi odpuščanja razširiti na celotno družbo?
“Ko smo se projekta lotili, nisem mogla razumeti Elminega stališča, tega, da je odpustila svojemu napadalcu. To ni bilo v mojem spektru čustev: sama ne bi nikoli odpustila. Elma mi je pojasnila, da je bilo zanjo odpuščanje edini način, da je našla mir, da je lahko živela naprej,” je povedala Teona Strugar Mitevska. Je pa odpuščanje mogoče samo, če krivec sprejme svojo krivdo in jo prizna.
Pod komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov in z ironijo prežetim naslovom se skriva pronicljiva, presunljiva študija bosansko-hercegovske družbe, v kateri so tri desetletja pozneje posledice vojne veliko bolj prisotne, kot se zdi na prvi pogled. To je zgodba o negotovostih življenja, o naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev, obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih vezeh, o ljubezni in absurdu, je v pogovoru dejala režiserka.
Na začetku je več energije porabila za dokazovanje okolici, da ima pravico sedeti na režiserskem stolčku, kot pa za dejanski film. Ko se je tega zavedela, je dojela, kako butasto je. Ko si je enkrat dala pravico, biti to, kar je in kjer je, je šlo lažje. “V trenutku, ko ugotoviš, da imaš vajeti v rokah, ko se znajdeš na položaju relativne moči, je to velika odgovornost – vsak od nas ima dolžnost, da podpre, kar se mu zdi pomembno. In moja “tema” so bile vedno ženske v filmu”, je dejala Teona Strugar Mitevska.
Zaupala nam je, da je na avdicijah spoznala čisto vsakega igralca iz BiH-a in Republike Srbske. Na koncu sta glavni vlogi dobila Jelena Kordić Kuret in Adnan Omerović. Potlačitev je najslabša mogoča rešitev, ampak točno to so na Balkanu v povezavi z vojno naredili. Nobenega procesa sprave ni bilo, nobenega soočenja z resnico. Še danes imajo različne politične strani vsaka svojo “alternativno“ različico zgodovinskih dejstev. To se režiserki zdi tragično. Če vodstvo države ne spregovori o določenih stvareh odkrito, kako naj kdo drug.
Film so pred belgijsko komisijo predstavljali trikrat in vsakič se je pojavilo vprašanje: ampak zakaj naj bi bila ta zgodba relevantna za nas? Režiserka Teona jim ni ostala dolžna in jim je dejala, da je evropska zgodovina naša skupna zgodovina. Ampak potem se je žal zgodila Ukrajina in zelo hitro so dojeli, zakaj so vojne zgodbe še vedno aktualne in relevantne.
Film je nastal kot koprodukcija med Severno Makedonijo, Bosno in Hercegovino, Slovenijo, Dansko in Hrvaško, prikazali pa so ga med drugim na festivalih v Benetkah, Palm Springsu, Torontu, na Liffu in v Sarajevu.
Igralci v filmu so bili različnih narodnosti in veroizpovedi, od Črnogorcev do Hrvatov in Srbov, od judov do Muslimanov in katoličanov, pa tega sploh niso načenjali, ni bilo tema pogovora. Tâko je bilo nekoč Sarajevo. Še vedno je tâko. Zato je bilo mesto v času Jugoslavije taka zibka ustvarjalnosti in zato govorim z nostalgijo o Jugoslaviji.
Teona Strugar Mitevski, je bila rojena leta 1974 v Skopju. S filmom se je kot igralka seznanila že v otroških letih, vendar je najprej doštudirala grafično oblikovanje in se nato odločila za študij filma na Tischevi umetnostni akademiji v New Yorku. Čeprav živi v Bruslju, se kot uveljavljena makedonska režiserka loteva tem, povezanih z domovino. Z bratom Vukom in sestro Labino je soustanoviteljica lastne produkcijske hiše Sisters and Brother Mitevski.
Film je na lanskem Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo ter nagradi za kostume in masko.
Film si v Mestnem kinu Domžale v tem mesecu lahko ogledate še v dveh terminih. Spored najdete na tej povezavi.
Pogovor z režiserko in scenaristko Teono Strugar Mitevski si lahko ogledate v zgornjem videu.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
