Turški film z največjo gledanostjo leta 2019 – Čudež v sedmi celici (oz. Čudež v sedmi komori)

Film je v kinematografe privabil več kot pet milijonov gledalcev in je navrgel 13,5 milijonov dobička, kar naj bi bil rekord pri distribuciji turških filmov. In kaj je pritegnilo gledalce v tolikšnem številu?

Če že dolgo niste doživeli pravi čustveni cunami, vam ga ta film zagotavlja. Zgodba o duševno zaostalem očetu in njegovi šestletni hčerki je polna topline in ljubezni o kateri sanja marsikateri otrok sodobnega časa. Babica je temelj te družine, ki s predanostjo in razumevanjem jemlje svojega vnuka Mema, ki je drugačen od ostalih očetov, saj je ostal na razvojni stopnji svoje hčerke Ove. Vendar ima nekaj, kar drugi očetje pozabljajo – vedno odprt objem za svojega otroka. Navkljub posmehu sošolcev na račun dekličinega očeta, (vemo, kako okrutni znajo biti otroci), ga ona obožuje in v njemu najde varno zavetje. Učiteljica ji nekoč zaupa, kako ju občuduje, ker ona sama ni nikoli upala objeti svojega očeta, čeprav si je to želela. Koliko je na svetu takšnih otrok, ki jih starši ne objamejo, ne potolažijo, ko jim je hudo ali pa kar tako! Vrednost tega filma tiči ravno v tem, da pokaže, kako pomembna so naša čustva in kako nam objemi ponujajo varnost, ki je ne more zagotoviti nobena, še tako draga stvar.

Življenje je pogosto kruto do nas, a ga je možno narediti lepšega. Svet, ki ga dojema Ovin oče kot dobrega in poštenega, ga spravi ob nesrečnem pripetljaju v zapor, med najbolj okorele kriminalce. Kljub vsem slabim izkušnjam, ki jih doživi z ljudmi, Memo ostaja zvest svoji (sprva si mislimo naivni) veri v pravičnost, a prav z njo nazadnje spreobrne vse okoli sebe. Ob tem je potrebno izpostaviti izjemno igro glavnih (pa tudi stranskih) igralcev – predvsem »očeta« Arasa Buluta Iynemlija in »hčerke« Nise Sofiye Aksongur. Vedno znova me navduši, kako se otroci vživljajo v like, ki jih igrajo – lahkotno in brez veliko truda (ali se to nam samo zdi). Zaigrati lik očeta – »odraslega otroka« je toliko večji izziv, saj je odraslim težko doseči tako stopnjo »čistosti« in naivnosti, ki ju premorejo le otroci. Arasu je v liku Mema to uspelo.

Film se začne s poročnim dnem zdaj odrasle deklice, ki, še preden vstopi v novo življenje, sliši zadnjo novico – da je v Turčiji končno ukinjena smrtna kazen. Ta je bila nazadnje izvedena leta 1984 in je bila tesno povezana z usodo njenega očeta. V predalu poišče cigaretnico, jo z veliko spoštovanja in nežnosti odpre in se začne presenetljiva zgodba …

Film je režiral Mehmet Ada Öztekin, (režiser več turških telenovel), in je zasnovan po korejski filmski uspešnici Miracle in cell 7 (komedija-drama) iz leta 2013.

Avtorica: Mimi Šegina

 

Komentarji uporabnikov
Tagi