Rokovnjači na Slovenskem

Matjaža Brojana se mnogi spomnijo kot dolgoletnega novinarja, urednika, publicista, vsestranskega kulturnega delavca in ohranjevalca naše kulturne dediščine. Obenem je avtor številnih knjig o življenju in delu v Občini Domžale. Eno izmed njegovih zadnjih del, ki jih je napisal, je knjiga Rokovnjači na Slovenskem, ki opisuje tudi drugo plat rokovnjačev, ne le tisto, ki jo poznamo prebivalci Črnega grabna.

Rokovnjači, knjiga, ki jo je napisal Josip Jurčič, dokončal pa Janko Kersnik, predstavlja eno plat rokovnjačev, Brojanova knjiga pa dodaja nova spoznanja in ugotovitve, podkrepljene s številnimi zgodovinskimi viri in delom na terenu. Matjaž Brojan je sicer napisal že 37 knjižnih del in verjetno se jih bo v njegovem opusu nabralo še kar nekaj.

Rokovnjači so se začeli že v 13. in 14. stoletju. Začelo pa se je s tem, da so nekateri hoteli pridobiti premoženje, lastnino in imetje, ki ga sami niso imeli, a so ga želeli vzeti tistim, ki so ga imeli. Bili so povezani v skupine, v teh združbah pa so bili ubežniki vseh vrst – kaznjenci, obsojenci, begunci iz vojsk, ki še niso odslužili svojih kazni, ali pa jih sploh niso začeli.

V teh skupinah so bili tudi različni tatovi, brezdelneži, izgubljenci brez poklicev in prihodnosti ter vsi oni, za katere v urejeni družbi ni bilo prostora. Praviloma so vsi bežali pred roko pravice, ki je uprizarjala lov nanje in pregon, posebej tistih, ki so se hudo, z umori in krutimi uboji, zaznamovali kot zločinci in jih je iskala roka pravice.

Vse te hudodelske skupine ljudi je varoval gozd, ki je bil edino pravo naravno skrivališče, za delovanje pa so si izbrali zavetje noči, ko ni bilo roke pravice. Izvemo, da so poznali tri vrste rokovnjačev. Najpomembnejši so bili štekljačarji, ki so dobili ime po gorjači – štekljači, ki so jo imeli s seboj kot znak premoči nad vsemi.

Druga vrsta rokovnjačev so bili špehmavharji; to so bili starejši razbojniki, manj samozavestni, saj so se ukvarjali z manjšimi tatvinami. Tretja skupina pa so bili rokovnjači; ti so bili najnižja rokovnjaška stopnja, saj so bili v tej skupini praviloma berači, ki so jih zaradi betežnosti in starosti drugi rokovnjači izobčili.

Imeli pa so neko zaprisego, kajti če jih je kdo izdal ali jim želel škodovati, ta ni ubežal njihovi maščevalnosti. Tako so rokovnjači z nasiljem, ropi, razbojništvom ter umori tudi celih družin jemali drugim. Rokovnjači so imeli tudi svoj jezik, ki so ga imenovali plintarščina.

Knjiga je bogata s slikami in risbami, slednjo pa smo si lahko ogledali tudi na rokovnjaški tržnici v Lukovici, kjer jo je Matjaž Brojan v soboto, 21. marca, predstavljal in z veseljem povedal tudi kakšno zanimivost iz knjige, ki jo je izdal v samozaložbi.

Avtor: DJD