Po poteh literarnih klasikov: Slovenska ikona – dr. France Prešeren

Ninine poti v preteklost in obiski rojstnih hiš velikanov slovenske književnosti

K. B. Z. 25. maj, 2021
4.027 18 min. za branje

Žive naj vsi narodi ki hrepene dočakat’ dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
– Himna

Večni Prešeren

Opravila sem veliko raziskovalnega dela, kar se tiče življenja in genija Franceta Prešerna … Izvedela tudi veliko neznanih umazanih podrobnosti iz njegovega življenja, ki se mi ne zdijo omembe vredne.

Pretresena sem bila nad usodo Prešernove hčere ter pričevanj in zapiskov o očetu. Vsak izmed nas ima oseben odnos do Prešerna, kajti smo prešeren narod prosto po Prešernu že od leta približno leta 1960 naprej. Kot bi rekli v gorenjskem narečju: “ Prešeren je naš” in o “ naših” ima vsak pravico povedati svoje mnenje in resnico.

Prešernovi utrinki v očeh drugih

Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al mene posili
pomnila boš ti do zadnjega dne.

Sila spomina

1. Marija Grom o svojem stricu …

Kakšen je bil stric doma?
Stric pesnik niso bili nikoli prav veseli.

Kako je stric govoril?
Mehko besedo so stric pesnik imeli – zastopno pa. Ne zelo glasno.

Doktor se je sestro Katro lepo razumel?
Katra so bili sicer precej huda ženska. O, gospod pa ne! So bili pa tudi Katra zelo molčeči. Nisem slišala, da bi se kdaj s stricem kregala.

Pesnik ni imel premoženja?
Kako, neki, ko se jim denarja prav nič škoda ni zdelo. Drugače pa je bil smeh pri njih zelo drag. Noben treh sinov ni hotel Ribič v Vrbi postati. Doktorjev dom v Vrbi je ostal brez moških. Ne brata Joža in ne Jurij, še manj pa doktor, nobeden izmed fantov ni hotel Ribič postati.

Povzeto iz :Tomo Zupan ; Marija Grom. Mladika 15/1934, str. 190- 192, 229- 230

2. Lenka Prešeren o bratu …

V sedmi šoli:
France je v sedmi in osmi šoli rodovinsko štipendijo imel.

Iz osme na Dunaj:
France je šel iz osme naravnost na Dunaj. Nikamor drugam. Prav vekali so mati, ko je šel iz Vrbe na Dunaj. France je bil star takrat dvajset let.

Konec leta 1822 misli na teologijo:
Na Dunaju je pa France ,mislim, koj kmalu v prvem letu imel Knjafljevo štipendijo. Z Dunaja smo imeli  vseh pet let kakšna tri pisma. Tako so pravili doma, da je bil dve leti v Terezijanišču, ali pa eno leto in pol. Ni pa hotel biti več v Terzijanišču. Nam, je doma pravil, da je bila to težka služba v Terezijanišču. Toda veliko je zaslužil ,ko je bil v Terezijanišču.

Z Dunaja zopet v Vrbi:
Po končanih dveh mesecih vakanc je zopet šel na Dunaj. Vsi trije strici so Franceta na Dunaju podpirali. Rekel je:” Ko bi jaz kakih 4000 goldinarjev na leto imel, bi kaj konod živel. Kako bom pa kaj prihranil, ko jih nimam.”

S součencem grofičem gre na Moravsko:
Sled tega potovanja nam je zapustil v pesnitvi Judovsko dekle. Za 40 goldinarjev mu je oče podaril zlato uro.

Doktor 14 let v dr. Crobathovi pisarni:
Po 800 goldinarjev mu je Crobath dajal na leto. To je bilo za tisti čas veliko. Toda Crobath je umrl pred njim v Ljubljani za jetiko.

Doktor in Kastelic:
Doktor ni posebej maral za Kastelca. Je bil bolj prisiljen bit pri njem v stanovanju.

Doktorju Kljunove pisma:
Prav veliko pisem je ta Kjunova pisala. Naj bi od žalosti umrla.

Doktor z ljudmi svoje enakosti:
Svoje enakosti ljudi: Smoleta in Azula je doctor pobral.

Doktor radodaren:
Radodaren je bi radodaren. Dal je vsakemu rad, najraje pa otrokom.

Doktor ni pustil grajati nikogar:
Grajati pa doktor ni pustil nikogar. Vselej je hodil naravnost; za hrbtom nikoli.

Povzeto iz: zapisal Tomo Zupan,  Kako Lenka svojega brata Prešerna popisuje; revija Mladika 15/1934

3. O Prešernu v Kranju (dr. Josip Tominšek)

Njegov pisar je povedal, da je moral vpričo Prešerna dva dni pred njegovo smrtjo vse spise v stari ponvi sežgati. Ne ve se pa, ali pravdarske spise ali njegove privatne ali pesmi.

Imel je eno samo, precej ponošeno in obrabljeno obleko. Sestra ga je nazadnje vzdževala. Ko mu je pred smrtjo pripeljala njegovo hčerko, se je žalosten v steno obrnil.

Prešeren, je bi usmiljen; kmetom za pravde in obravnave ni računal skoraj nič. Zato je  v revščini umrl. Našli so pri njemu le eno desetico. To je Aljaževo sporočilo.

4. Mnenje Prešernove hčere Ernestine Jelovšek

Posebno mi je pri srcu to mnenje kot primer iskrenega spominskega zapisa.

Oče je večkrat dejal: “Ne morem razumeti, zakaj sem tako razvpit!”

Zato pa pravimo:” Varujte se tega moža! Je bogotajec, zapeljivec, pijanec, kvartač in prostozidar!” In kateri butec se ne pokriža, ko zasliši to grozno besedo.

Ljudje pa, ki raje grajajo, kot občudujejo, blebetajo brez misli za njim: “ Človek je!” Mnogi pa pravijo: “ Norec je!”

Povzeto: zapisal Tomo Zupan, O Prešernu v Kranju; revija Mladika 15/1934

5. Mnenje dr. Janka Kosa

O tragični percepciji in doživljanju pa je pesnik napisal v Kranjski Čebelici leta 1831 in sicer pod Novo pisarijo:

“Romance zdaj pojo in balade,
Tregedija se tudi nam obeta,
Sonete slišim peti pevce mlade.”

Leta 1844 je napisal še svojo edino politično pesem Zdravljica, ki pa zaradi cenzure ni mogla iziti vse do revolucije v letu 1848 in je šele po letu 1990 s svojimi zadnjimi kiticami lahko postala slovenska državna himna. V njej se je izrekel ne samo za obrambo samostojnega slovenstva, ampak tudi tudi za demokratično enakopravnost vseh narodov, tako slovanskih kot vseh drugih v Srednji Evropi.

Dočakal je sicer še mračno revolucijo v letu 1848 in jo spremljal s simpatijami. Težko bolan je bil v zadnjih mesecih deležen skrbi domačih in pozornosti javnosti. Ta se je kljub nasprotovanju konservativnih krogov, ki so odklanjali njegovo ljubezensko liriko, zmeraj bolj zavedala, da odhaja s Prešernom največji slovenski pesnik, ki mu bo po smrti odmerjeno mesto edinega pravega nacionalnega pesnika. Ko je umrl 8. februarja 1849, so to zavest potrjevali javni izrazi žalosti. Počastitve, predvsem pa odzivi mlajših generacij, ki so že sprejemale Prešerna za svojega.

ŽIVLJENJE IN DELO (Iz Wikipedije, proste enciklopedije)

France Prešeren
Rojstvo 3. december 1800[1][2][…]
Vrba, Habsburška monarhija[4]
Smrt 8. februar 1849[1][5][…] (48 let)
Kranj, Avstrijsko cesarstvo[4]
Poklic pesnik, odvetnik, pisatelj, pesnik pravnik
Narodnost Slovenec
Državljanstvo  Avstrijsko cesarstvo
Ilirske province
Literarno gibanje romantika
Pomembnejša dela Krst pri Savici
Slovo od mladosti
Sonetni venec

France Prešeren, slovenski pesnik, * 3. december 1800, Vrba,[7] † 8. februar 1849, Kranj.

France Prešeren se je rodil v kmečki družini. V osnovni šoli je bil tako priden, da so ga zapisali v zlato knjigo. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.

Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt.

France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot Ta veseli dan kulture.

Življenje

Mladost in šolanje

France Prešeren se je rodil kot tretji otrok in prvi sin materi Mini, rojeni Svetina (pri Muhovcu)[8] v Žirovnici ter očetu Šimnu, po domače Ribičevemu, iz Vrbe na Gorenjskem. Že zelo zgodaj je kazal izjemno nadarjenost, zato so ga leta 1808 poslali k stricu Jožefu, ki je kot duhovnik služboval na Kopanju pri Veliki Račni.

Od leta 1810 je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo. Leta 1812 je šolanje nadaljeval v Ljubljani in leta 1813 začel obiskovati gimnazijo. Po končani gimnaziji je v Ljubljani zaključil še dva letnika tedanje »filozofije« in leta 1821 odpotoval na Dunaj, kjer je končal še tretji letnik, ki ga je moral izdelati za nadaljevanje študija. Naslednje leto se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto.

Matija Čop

Leta 1824 je domačim v pismu sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava. Prišlo je do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki odtegovali denarno pomoč. Kljub temu mu je uspelo shajati, saj je bil od leta 1822 Knafljev štipendist, še vedno mu je pomagal stric Jožef, denar pa si je služil tudi kot domači učitelj v Klinkowströmovemu zavodu za katoliško mladino. To službo je moral zaradi svoje svobodomiselnosti in ker je gojencu, kasnejšemu pesniku in politiku Anastaziju Grünu (pravo ime Anton Alexander von Auersperg) – grofu Auerspergu, posojal prepovedane knjige, zapustiti.

Med počitnicami se je vračal domov, kjer je obiskoval strice, leta 1824 pa se je v Ljubljani zaljubil v gostilničarjevo hčer Zaliko Dolenc.

Ljubljana, Čop in Krajnska čbelica

Leta 1828 je dokončal študije in poleti odpotoval na Moravsko, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju pričel opravljati obveznosti svoje prve službe kot odvetniški pripravnik. Naslednjega leta je sprejel še neplačano delovno mesto pri državnem uradu.

V Ljubljani se je Prešeren spoprijateljil s profesorjem in knjižničarjem Matijem Čopom, rojakom iz Žirovnice, ki je dobro poznal tedanjo romantično književnost in miselnost ter govoril 19 jezikov. Prešeren je leta 1832 v Celovcu opravil sodno-odvetniški izpit.

France Prešeren je bil osrednji pesnik zbornika Krajnska čbelica, ki ga je urejal Miha Kastelic. Čbelica je izšla petkrat, in sicer leta 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. V času izida četrtega zvezka je prišla v težave zaradi cenzure, ki so jo povzročili janzenisti in Jernej Kopitar. Njihov spor zaradi nasprotujočih si mnenj glede nadaljnjega razvoja slovenske književnosti (čbeličarji s Prešernom in Čopom so se zavzemali za visoko književnost v slovenskem jeziku, janzenisti pa za književnost, osnovano na ljudskem slovstvu po zgledu Srbov, posebno Vuka Karadžića, ki ga je cenil Kopitar), je črkarska pravda, ki se je tedaj odvijala in se samo še poglabljala.

Zahtevi, naj ima v črkopisu vsak glas svojo črko, ki jo je Kopitar kot nasprotnik tedanje pisave bohoričice podal v svoji slovnici, sta sledila slovničarja Franc Serafin Metelko in Peter Dajnko, ki sta objavila vsak svojo različico novega črkopisa, imenovana metelčica in dajnčica. Pisavi sta bili neprimerni in prezapleteni. Metelčica zato, ker jo je sestavljalo preveč zapletenih in nepotrebnih črk, prevzetih tudi iz cirilice. Metelčica je bila tako leta 1833 z zakonom prepovedana. Dajnčica, ki se je delno uveljavila na Štajerskem, pa je ostala v veljavi do 1838/39. Prešeren je v abecedno vojno posegel s pesmimi, kot je denimo Sonet o kaši, iz Kopitarja, s katerim se nista najbolje razumela tudi zaradi zgoraj omenjenih razlik v pojmovanju slovstva, pa se je duhovito ponorčeval tudi s sonetom Apel in čevljar, ki se konča z znamenitim verzom: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

Življenjske preizkušnje, razmerje z Ano Jelovšek

Julija Primic

6. aprila 1833 je Prešeren v trnovski cerkvi zagledal Julijo Primic, ki je prihajala iz bogate ljubljanske družine, in se vanjo zaljubil. Ta ljubezen je močno vplivala na pesnikovo nadaljnje življenje in ustvarjanje. Naslednje leto je postal odvetniški pripravnik pri starem prijatelju Blažu Crobathu. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško mesto, vendar so mu avstrijske oblasti prošnje vedno znova zavračale, saj je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv. Poleg tega Julija Primic njegove ljubezni ni sprejela in se leta 1839 poročila z bogatim plemiškim sinom Scheuchenstuehlom.

Leta 1835 je umrl Prešernov stric Jožef, ki ga je vedno podpiral. Poleti istega leta pa je v Savi utonil Matija Čop, kar je Prešerna zelo prizadelo. Njegovo smrt je očital tudi sebi, ker ni odšel z njim na kopanje, saj je bil mnenja, da bi ga lahko rešil, čeprav tudi sam ni znal dobro plavati. Prijatelju je posvetil več pesmi, med drugim tudi pesnitev Krst pri Savici, ki ima pred samim začetkom tudi posvetilni sonet Matiji Čopu.

V teh letih (okrog 1837) se je zapletel z Ano Jelovšek, služabnico pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Imela sta tri otroke, in sicer: Terezijo (15. oktober 1839 – 14. maj 1840), Ernestino (18. december 1842 – 3. december 1917) in Franca (18. september 1845 – 17. avgust 1855). Čeprav se zveza ni poglobila, je z njo in otroki vzdrževal stalne stike in jim po svojih močeh denarno pomagal. Hči Ernestina Jelovšek je kasneje napisala Spomine, v katerih je opisala odnos med očetom in materjo.

Prešeren je po smrti Matije Čopa tesneje prijateljeval z mladim Poljakom Emilom Korytkim, ki je bil zaradi sodelovanja pri narodnoprebudnem gibanju v domovini pregnan v Ljubljano. Korytko se je ukvarjal z zbiranjem ljudskih pesmi, pri čemer mu je začel pomagati tudi Prešeren in tako razvil zanimanje tudi za tovrstno slovstvo. Korytko je umrl leta 1839.

Leta 1839 se je vrnil domov Andrej Smole, ki je zaradi dolgov zapustil domovino in velik del svojega življenja preživel v tujini. Prešeren ga je pogosto obiskoval na gradu Prežek na Dolenjskem. Skupaj sta izdajala knjige (na primer pesmi Valentina Vodnika in Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta), načrtovala pa sta tudi nov časopis, katerega objavo je zadrževala cenzura. Smole je umrl leta 1840 na praznovanju svojega godu v Prešernovi prisotnosti.

Zaradi številnih izgub in neuslišane ljubezni do Primičeve Julije je Prešeren zapadel v krizo. Vdajal se je alkoholu in postajal čedalje bolj ravnodušen. Uteho je iskal v gostilnah in postal znan po priložnostnih kvantaških pesmih, ki so bile izjemno duhovite, a njegova pesniška ustvarjalnost je pešala.

Znova se je nesrečno zaljubil, tokrat v Jerico Podboj, hčerko gostilničarke Metke, v katere lokal je redno zahajal. Jerici je posvetil tudi nekaj pesmi.

Leta 1843 so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice veterinarja in politika Janeza Bleiweisa, ki so že naznanjale prihod novih časov za Slovence. Bleiweis Prešerna ni povabil k sodelovanju, temveč je namesto njegovih poveličeval in objavljal dela pesnika Jovana Vesela Koseskega, čeprav je slednjega v umetniški vrednosti Prešeren presegal. Kasneje je Bleiweis vseeno objavil nekatere Prešernove pesmi, vendar na manj vidnih mestih v časopisu. Jovan Vesel Koseski je namreč pisal pesmi s kmečko tematiko, ki je bila razumljiva kmečkemu prebivalstvu, ki je bilo v tistih časih večinsko, medtem ko je Prešeren pisal visoko poezijo, ki so ji bili kos le redki.

Prva izdaja Poezij

France Prešeren je ponovno začel pisati pesmi, obenem pa je pripravljal izdajo pesniške zbirke z naslovom Poezije. Končno različico z najboljšimi pesmimi je leta 1846 oddal v pregled cenzuri. Tedanji cenzor Fran Miklošič je tisk odobril 22. julija tega leta, vendar je Prešeren moral črtati nekatere pesmi, med njimi Zdravljico (napisano leta 1844). Poezije je ljubljanski tiskar Jožef Blaznik dotiskal decembra 1846, izšle pa so z letnico 1847.

Selitev v Kranj in smrt

Leta 1846 je bila odobrena Prešernova prošnja, šesta po vrsti, za odvetniško mesto. Oblast se je odločila, da ga namesti v Kranj, kamor se je preselil jeseni. Kot pisarja je zaposlil sina Andreja Smoleta, gospodinjila pa mu je sestra Katra Prešeren.

Po marčni revoluciji leta 1848 je lahko končno objavil Zdravljico. Pesem je izšla v Bleiweisovih Novicah, nekatere pesmi pa je objavil še v zadnjem letniku Kranjske čbelice. Prešernovo pesniško ustvarjanje je tedaj zamrlo, pojavili pa so se tudi resnejši znaki bolezni. Bil je zadolžen in brez denarja, saj ni izkoriščal možnosti za zaslužek, ki so se mu kot odvetniku ponujale, saj naj bi revne zastopal celo brezplačno. V oporoki je priznal svoja preživela otroka in jima namenil skromni ostanek premoženja.

Po njegovi smrti naj bi kranjski veljaki uničili nekaj Prešernove književne zapuščine. Verjetno gre za gostilniške in druge pesmi, ki so jih v tem času imeli za nespodobne.

France Prešeren je umrl na četrtek, 8. februarja 1849. Pokopali so ga 10. februarja v Kranju.

Janez Bleiweis je spodbudil zbiranje prispevkov za postavitev spomenika Prešernu na kranjskem pokopališču. Kljub temu da tedanji odziv med ljudstvom ni bil posebno navdušen, so leta 1852 v sedanjem Prešernovem gaju postavili spomenik pokojnemu pesniku, ki je v kasnejših letih pridobil sloves največjega med Slovenci.

Internetni vir: Wikipedija

Obisk Prešernove domačije – Pr‘ Ribič

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b’ igrača!

O, VRBA SREČNA DRAGA VAS DOMAČA

Prešeren se je rodil zelo premožnemu očetu in bolj od očeta izobraženi mami Mini. V domači hiši je preživel že kot otrok zelo malo časa, saj so ga poslali živet k stricu duhovniku in se je vračal domov samo med šolskimi počitnicami. Vrba nam je vsem poznana kot Prešernov dom, saj je s pesnitvijo o njej, začel svoje Sonetje nesreče.

V Prešernovi domačiji me je sprejel dobrovoljni gospod Janez Dolžan iz Zavoda za kulturo Žirovnica. V knjižici, ki mi jo je podaril je zapisano, da priimek Prešeren označuje porednega, razposajenega in nekoliko objestnega človeka. Nisem pristaš, še manj pa poznavalec energetskih sfer percepcije, vendar ob vstopu v domačijo pesnika, sem začutila neke vrste visoko pozitivno in objestno energijo, črni kuhinji, nošenju maske in sivemu vremenu navkljub.

Gospod Dolžan me je pospremil v lepo ohranjeno dnevno sobo oziroma hišo, kot temu pravijo na Gorenjskem. Za tipično leseno mizo, značilno za dobro situirane kmete v teh krajih, sva sedela oba. Vodič mi je pokazal skrbno izrezljano mizo z ribjim vzorcem in mi pojasnil, da večina zmotno misli, da je riba simbol domačije, vendar, da ni tako. Dejal mi je, da je bila riba takrat vrezljana v mize kot vraža, da bodo ulovili veliko rib. Prav tako mi je pokazal čelesnik, ki naj bi bilo držalo za treske. Pojasnil mi je, da so na lesenih klopeh, ki obkrožajo mizo, včasih spali tudi odrasli in to v bočnem pol- sedečem položaju, kot preventivo proti infarktom. Bočni pol – sedeči spalni položaj, naj bi bil praksa od leta 1866 dalje.

Videla sem tudi starinski likalnik in seveda kmečko peč,  vodič – poznavalec pa mi je hkrati obrazložil pomen in namen žličnika. Prav tako mi je pokazal leseno zibko, kjer so spali v različnih obdobjih pesnik in njegovi bratje. Povprašala sem ga glede kolovrata in mi je g. Dolžan dal prav in mi pojasnil, da pravilno sklepam, da ta ni iz Prešernove dobe, marveč sodobnejši, ter, da ga pač hranijo, ker kolovrat spada k opremi tipične gorenjske hiše. Poleg zibelke, ki je zibala Franceta je v hiši tudi dragocena ura, ki je merila čas pesniku v kranjski pisarni.

Ostali predmeti muzeja, čeprav niso bili v lasti Prešerna ali družine, so prav tako dragoceni, saj imajo pomembno zgodovinsko in spomeniško vrednost in so stari čez 200 let. Pisatelj Finžgar je bil zadolžen kot blagajnik za zbiranje prispevkov, da se je Prešernova domačija lahko prelevila v muzej in on je tudi prispeval večino pohištva muzejski hiši.

V hiši so ohranjeni pri dveh oknih kamniti okvirji. Mize, prti, kmečka peč, pa so nekako prirejeni dobi. Poleg zibelke in ure, je vsekakor fascinantna črna kuhinja, ki pa je še vedno taka kot je bila za življenja poeta. Črna kuhinja je takšne barve, zaradi saj in pred vhodom v kuhinjo stoji “ mentrga”, kjer se je pred več kot 200 leti mesil kruh in se ga še vedno lahko. Večino ostalih zgodovinskih zanimivih predmetov je prispeval Finžgar, kot so: postelji in zibelka.

Ob vhodu v veži, stoji več kot 300 let stara skrinja, s katero so se primožile slovenske ženske in prišle z zibelko vred živet k možu, kajti v skrinji se je skrivala posteljnina in pa druge dragocenosti v obliki dote. Skrinja v Prešernovi veži, je skrinja premožnih, saj ima sliko device Marije vrezljano in ta podoba, se spreminja glede na zorni kot s katerim jo gledamo. Seveda ima muzej tudi del namenjen prodaji spominkov in nekatere ohranjene potrete neznanih avtorjev ter rokopise pesnika varovane pod steklom.

Muzejska hiša je med drugim vredna ogleda, tudi zaradi predmetov, ki so jih darovali za muzej Putrih, Božidar Jakac in Plečnik.

Črtice nekaterih morda za koga neznanih poezij ikone Slovencev

ONDAN SI ZAČELA

Je lepa bla včeraj,
Al danes več ni
Predolgo ne zbiraj:
Čas, Pepca hiti.

NEMŠKE IZVIRNE PESMI

Kdo je ta tič? – Gospod Kopitar Jaren
Dekle? – Slovenska literatura
Zapah, ki jo drži pod njim? – Cenzura

Življenja vredno bi bilo snovanje:

Saj res le slepec si lahko obeta,
Da del, ki v dobri veri so začeta,
Ne spači krivih nam sodba klepanje

Le njemu niso zlomljene peroti,
Da boja se za dobro stvar še loti,
O vspegu ga kot mene,dvom ne moti.

Ljudske pesmi za četrti zvezek Čebelice:

Ljubezen je bila,
Ljubezen še bo,
Ko tebe in mene več ne bo.

Nič ni na njem podobnega poetu

Vsi vemo, da labod je nema ptica,
Tih je in miren, a tedaj zapoje,
Ko se iz stnih ran se mu kri je vlila.
Četudi pesništvo ni delo moje,
Vendar si pojem, ker me je puščica zadela …

ELEGIJA SVOJIM ROJAKOM

Kranjc ti dobička iščeš,
Bratov svojih ni ti mar,
Kar ti bereš, kar ti pišeš mora dat gotov dnar
Kar ni tuje zaničuješ,
Starih šeg se zgublja sled,
Pevcov svojih ne spoštuješ,
Ti si led!

ANEKDOTA

Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,
ko toplo sonce pomladanako séje,
spet ozelénil semtertje bo veje,
naenkrat ne zgubi moči popréšne:

al vender zanjga ní pomóči rešne;
ko spet znebi se gojzd snega odeje,
mladik le malo, al nič več ne šteje,
leži tam rop trohljivosti požrešne:

tak siromak ti v bran, sovražna sreča!
stoji, ki ga iz visokosti jasne
na tla telébi tvoja moč gromeča;

ak hitre ne, je smrti svest počasne,
bolj dan na dan brli življenja sveča,
dokler ji reje zmanjka, in ugasne.

Prešeren

Gospod Dolžan mi je povedal anekdoto o Prešernu, in sicer, da je kosil s srpom samo enkrat in da potem, ko se je urezal v roko, nikdar več ni poprijel za nobeno fizično kmečko opravilo, kar je tudi logično do neke mere, saj je bil od sorodnikov in staršev že od malih nog vzgojen za gospoda. Sicer ni upošteval volje drugih, kajti ni želel biti gospod župnik, navkljub odličnim ocenam na gimnaziji je postal pravnik, namesto duhovnik. Ni pa imel pretirane sreče, kar se pravniškega poklica tiče.

Prešeren v mojih očeh

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.

Težko opišem vsa svoja čustva, ki jih gojim do Prešerna. Veliko bolj poučenih od mene je že pisalo o njem, njegovih nagibih in vplivih na njegovo delo, zato lahko poleg njegovega, na splošno znanega življenjepisa, lahko napišem le približno, kaj vse pomeni meni.

Drobna rdeča knjižica njegovih poezij me že od otroštva spremlja na vseh mojih poteh in nikoli se ne naveličam prebirati ga in občudovati vsak njegov verz in vse delo v celoti. Zame je vsaka njegova pesem umetnina zase.

On je Slovenec, zaradi katerega sem tako ponosna na svojo narodnost in tudi v primerjavi z drugimi geniji svetovne literature, njegova zvezda nikoli ne zbledi. V vsaki njegovi poeziji je zame svet izkušenj in čutenja ter ogromnega sočutja do bremena, ki mu ga je naložil njegov veleum in ga je moral nositi sam in nerazumljen.

Edinole se lahko poistovetim v čustvih do Prešerna s kipom velikega Frančiška Smerduja, za katerega menim, da mu je uspelo ujeti in ponazoriti bit dr. Franceta Prešerna; breme njegovega genija in njegove samote.

Za Prešernove pesmi in zanj vem, odkar vem zase. Kot majhni mi je bila všeč Turjaška Rozamunda in to, da je bila Rozamunda roža deklic. Pri kitici v obliki španske romance  – nje pogledi svetle strele – pa se je vedno pri meni kot otroku ustavilo. Preživo sem si predstavljala, kako ji iz oči švigajo bliski, kar me je spravljalo v tako dobro voljo, da me ostanek pesmi ni več zanimal.

Predstavo o njegovem fizičnem izgledu, pa imam tudi nespremenjeno od ranega otroštva in nanjo je za vedno vplivala slikarka in lutkarica Mara Kraljeva oziroma Kraljica, kot je sama sebe v šali poimenovala.

Mara Kraljeva.

Mara Kralj, rojena Jeraj je del prave dinastije umetnikov. Njena življenjska pot se je začela na Dunaju, v simbolični devetici (9.9.1909). Njena mama Vida Jeraj je bila pesnica in učiteljica, njen oče Karl Jeraj violinist in koncertni mojster dvorne opere na Dunaju. Rodila se je kot druga od treh hčera.

Življenje na Dunaju Mare je potekalo med obiski pomembnih slovenskih intelektualcev Cankarja, Župančiča in drugih, kar je vse sestre močno zaznamovalo. Njen dedek, France Volk pa je bil nečak Franceta Prešerna.

Vsa njena in sestrina družina so bili pacienti mojega dedka(zdravnika) in so bili tudi večkrat pri nas doma.  Poznala sem še sestro Oli, ki je bila poročena z Lucijanom Marijo Škerjancem, kateremu so, ko ga ni bilo v družbi, rekli kar Lucifer, kar se mi je zdelo zanimivo, saj so mi pojasnili, da je Lucifer lahko tudi hudič. Pri gospodu nisem nikdar opazila ne repa ne kopit …

Kraljeva je naslikala, portrete štirih generacij žensk moje družine in tudi jaz se še spomnim mukotrpnega sedenja na stolu, medtem ko me je slikala, se pogovarjala z babico in se glasno smejala. Z zanimanjem sem jo opazovala, saj so mi povedali, da je bil Prešeren njen stari stric, da mu je zelo podobna in da je morala biti model slikarju, ko je slikal portret dr. Franceta Prešerna. Od takrat naprej si lahko Prešerna predstavljam le kot moško obliko Mare Kraljeve, s temno rjavimi valovitimi lasmi, razmaknjenih svetlih oči, glasnim smehom in eksaltiranostjo. Všeč sta mi bili Zvezdica zaspanka Mare Kraljeve in lutka žalostnega Harlekina z lepimi rokami, ki jo je nekomu iz moje družine podarila.

Moj portret Mare Kraljeve.

Zaključek

Ti si življenja moj’ga magistrále,
glasil se ‘z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.

Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesmi glase,
srcá železne d’jale preč opáse,
zvestó ljubezen bodo bolj spošt’vale.

Vreména bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;

vendàr te bodo morebit’ ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz srca svoje so kalí pognale.

Magistrale – SONETNI VENEC

Vsako leto je vedno več zanimanja, za morda edino svetovno ikono Slovencev tudi v tujini in meni se še vedno zdi, da je vse to zanj premalo. Franceta so ovekovečili skorajda vsi priznani kiparji in slikarji in roza vrtnica je poimenovana po njem. Dr. France Prešeren je odtisnjen v duši slovenskega naroda, kajti kot je vsem znano, nas je spremenil iz naroda hlapcev in kmetov v narod kulturnikov in s tem morda, celo pripomogel pri ohranjanju materinščine Slovencev.

Prešernov duh živi v vseh nas in naj tako tudi ostane zapisano v večnosti. Naj nam bo vedno in povsod v čast in ponos- poet- Prešeren!

Avtorica: Nina Kosmač; Foto: Nina Kosmač

Literatura in viri

Internet: https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren

Literatura:

 

Tagi
© domžalec.si 2024, Vse pravice pridržane | Izdelava: Uki.si