Jurčičevo leto

»Ne cepimo svojih moči, ampak združimo jih; pustimo pričkanje o novih programih. Najlepše fraze so mrtve, če jih ne oživi narodov duh.«

»Jurčič je prišel in odšel, da nas reši, ne pred koronavirusom; bolezni so vedno bile in vedno bodo. Prišel je, da nam pomaga rešiti tisto, kar je še pristnega v nas. Prišel je, da nam pomaga izkopati našo izvirnost izpod ruševin, ki jih je svet s svojimi okovi zgrnil nad našo prvinsko naravo. Prišel je, da nas spomni ohranjati tisto, kar je v človeku najbolj cenil – značaj. Odšel pa je, da nam pokaže, da četudi kratko, življenje lahko obrodi nesmrtne sadove. Tudi če je tvoje življenje kratko, lahko v tem času sebe in druge srečne storiš.«

Iz knjige Deseta dežela – prvi mladinski roman o Jurčiču, Sabina Koželj Horvat

Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča, saj 3. maja obeležujemo 140. obletnico njegove smrti. Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar, pripovednik z izjemnim opusom, je bil nadarjen fabulist ter avtor prvega slovenskega romana, zgodovinskega romana in prve slovenske zgodovinske tragedije. V marsičem je bil prvi. Bil je ena osrednjih kulturnih pa tudi političnih osebnosti druge polovice 19. stoletja.

Josip Jurčič. Foto: Ernest Pogorelc (dLib)

Jurčič je sin mehke dolenjske pokrajine, rojen revnim kmečkim staršem na Muljavi pri čarobni Krki. Svoje prvo literarno delo je objavil pri rosnih 17 letih. Za pisanje se je navdušil zaradi dedka po mamini strani, ki ga je v otroštvu razveseljeval s pripovedovanjem zgodb, v katerih ni manjkalo narodne motivike, zgodb iz kmečkega življenja ter pravljic o tihotapcih in rokovnjačih, čarovnicah, stiških menihih. Josip je to uporabil v svojih delih. Zanimal se je tudi za zgodbe vojaških beguncev, turških vpadov, kmečkih uporov in pokristjanjevanja. Pisal je o vaškem, ljudskem izročilu in domači tradiciji ter tudi o zgodovini svoje ožje domovine.

Jurčičeva rojstna hiša na Muljavi okoli leta 1900. Foto: Erjavec Jožef (dLib)

Star komaj 17 let je leta 1861 v Slovenskem glasniku objavil Pripovedko o beli kači. Tri leta pozneje je s povestjo Jurij Kozjak, slovenski janičar kandidiral na razpisu Mohorjeve družbe in zanjo prejel prvo nagrado v vrednosti 100 goldinarjev. Verjetno nas večina danes pozna njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, že omenjenega Jurija Kozjaka, zgodovinsko povest Domen, morda še kmečko povest Sosedov sin, najbolje pa Desetega brata, ki velja za prvi slovenski roman. Izdal ga je pri rosnih 22 letih. Spomnimo vsaj še na Telečjo pečenko, Spomine na deda in Rokovnjače, ki pa jih je dokončal Janko Kersnik. Jurčič je znal resnico zaviti v prijetne šale. Po drugi strani pa humor stopnjevati do satire in družbene kritičnosti.

Osrednji in največji prostor domačije – hiša. (Foto: Kristina Galun)

Kozlovska sodba v Višnji Gori je prevedena v dvanajst evropskih jezikov. Tiskali so jo kot ilustrirana slikanica, zato nanjo gledamo kot na otroško pravljico, v resnici pa gre za vrhunsko satiro, s katero je Jurčič dregniti v slovensko podeželje. Jurčič je poskrbel za razcvet slovenske novele, začetke slovenskega romana in tragedije, nihče pa ga ni prekosil pri opisovanju posebnežev. Bil je tudi izjemen časnikar in urednik Slovenskega naroda.

Postelja, zibelka. (Foto: Kristina Galun)

Na praznik malega šmarna leta 1879 se je Jurčič podal v domači kraj in naredil še izlet na grad Kravjak, ki ga v Desetem bratu imenuje Slemenice. Nato se je pomudil pri domačih. Legel je pod drevo na travniku pri hiši. Mati Marija ga je svarila, naj tega ne počne, češ da se bo prehladil, vendar pa sin ni upošteval njenega dobrohotnega nasveta. Prav nič ni čutil mrzle zemlje dokler ga ni začelo mraziti. Kmalu po vrnitvi v Ljubljano pa je žalostno spoznal, da je mati imela prav.

Kamra z bogkovim kotom in svetimi podobami. (Foto: Kristina Galun)

Že dan po izletu je Jurčiča obiskal prijatelj in zdravnik, dr. Josip Vošnjak, ki ga je našel ležečega na zofi. Po skupnem sprehodu se je Jurčič zaradi slabega počutja hitro vrnil. Skrb za prijatelja je Vošnjaka pozneje vodila v njegovo stanovanje in našel ga je vsega vročičnega in skoraj brez zavesti. Naslednjega dne so ugotovili, da se mu je vnela rebrna mrena. Josip Jurčič je tako vso jesen in zimo 1879/80 preživel v hiralnici, Kasneje se mu je zdravje okrepilo in nadaljeval je s pisanjem zgodb. V Ljubljanskem zvonu je Jurčič na začetku leta 1881 pričel objavljati svoj najnovejši roman Rokovnjači. Dokončen navdih zanj je verjetno dobil pri Kersniku na Brdu pri Lukovici, kjer je zaradi okrevanja letoval minulo poletje, čeprav so ga rokovnjači mikali že od leta 1858 ko je o njih bral v Levstikovem spisu Popotovanje od Litije do Čateža. Kljub bolezni, ki ga je po novem letu znova spravila v posteljo, je neutrudno pisal prva poglavja. Vendar je napisal le enajst poglavij. Ko je videl, da se mu približuje neizprosni konec, je prijatelju Janku Kersniku posredoval svoje osnutke in mu dal navodila, kako naj zgodbo nadaljuje in zaključi.

Odprtina za shranjevanje. (Foto: Kristina Galun)

Njegovo šibko telo je omagalo 3. maja 1881 ob četrt na deseto zvečer. Dobro leto po Jurčičevi smrti je bila Muljava leta 1882 priča velikega dogodka, ko so odkrili tudi spominsko ploščo na pisateljevi domačiji. Iz vseh koncev in krajev slovenske domovine so prihajali ljudje, da bi počastili spomin na tedaj največjega slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča. Časopisi so na veliko oznanjali ta dogodek, zato se je zbralo veliko število ljudi. Po poročanju takratnih časopisov se je zbralo 9000 ljudi. Za slavnostnega govornika Jurčičeve prireditve je bil določen njegov prijatelj Janko Kersnik.

»Štiblc«, ki je preurejen v obrtniško delavnico domačega čevljarja. (Foto: Kristina Galun)

Na Muljavi je zelo lepo ohranjena in vzdrževana pisateljeva rojstna hiša z že omenjeno spominsko ploščo, pred njo pa stoji pisateljev doprsni kip. Hišo je leta 1826 postavil Jurčičev ded, njena oprema pa spregovori o načinu življenja v dolenjskih vaseh ok. leta 1850. Je namreč tipična dolenjska hiša s tremi prostori: ima direkten vstop v vežo s črno kuhinjo, od tam v hišo, ki je osrednji in največji prostor, tretji prostor pa je mala hiša ali mali konec. V vseh prostorih je stanovanjsko-gospodinjska oprema iz tega obdobja: odprto ognjišče, kmečka peč s klopjo, postelja, zibka, skrinja, mentrga, miza s klopmi in stoli. Za glavni prostor je značilen bogkov kot, obkrožen s svetimi podobami. V nekdanjih gospodarskih objektih sta prav tako stara oprema in staro orodje. Izjema je kašča, kjer je postavljena Jurčičeva literarna zbirka. Z muzejskega stališča gre za preplet literarne in gospodarske zgodovine ter etnologije. Večina objektov v tem kompleksu – hiša, kašča, čebelnjak, Krjavljeva bajta – je kritih s slamo, kar je danes že težko obnavljati ali na novo prekrivati, saj je vedno manj ljudi, ki to obrt še obvladajo. Kozolec je mlajši, saj so ga postavili pisateljevi nečaki. Domačini že leta ohranjajo živ spomin nanj in njegovo delo z dramatizacijami in uprizoritvami njegovih romanov in povesti v domačem narečju na prostem, največkrat prvega slovenskega romana Deseti brat. Zlasti prepričljiv je Krjavelj s svojim sočnim pripovedovanjem.

Glavni prostor z bogkovim kotom, pod njim pa miza – metrga ali mentrga, ter klopi. Na mizi nekaj del pisatelja. (Foto: Kristina Galun)

Jurčičeva domačija z okolico in Dolenjska vabita na izlet. Deželo okrog Muljave, kjer so nekoč prebivali junaki Jurčičevih zgodb je vredno obiskati tudi zaradi izjemnih naravnih lepot, kot so Krška jama skupaj z izvirom Krke v istoimenski vasi. Vsako leto (ko ni epidemije koronavirusa) izpeljejo Jurčičev pohod. A letos bo epidemija narekovala programski ritem. Koordinacijski odbor za Jurčičevo leto v Ivančni Gorici je napovedal raznolike vsebine, primerno dostopne za različne ciljne publike. Jurčičevo leto so razdelili na dve področji, pisateljevo literarno zapuščino ter njegovo uredniško in novičarsko delo. Napovedujejo strokovni simpozij, predavanja, dogodke na Jurčičevi domačiji ter v šolah in knjižnicah, manjkalo ne bo niti razstav, natečajev in uprizoritev. Namen imajo tudi uprizoriti štiri predstave na prostem poleti, kar je svojevrstno doživetje.

Ob vstopu skozi glavni vhod pridemo v osrednjo vežo s črno kuhinjo. (Foto: Kristina Galun)

Vabimo vas, da tudi vi počastite spomin na tega izjemnega pisatelja z obiskom naše knjižnice, kjer si izposodite eno izmed del velikana slovenske proze, ki je Slovencem zapustil bogato literarno dediščino in izjemne povesti, ki so del naše zgodovine. Nekatera njegova dela si lahko izposodite tudi na Biblos-u, kot elektronsko knjigo.

Samostojen lesen čebelnjak z dvokapno slamnato streho in odprtim pročeljem na zelenici pred hišo. (Foto: Kristina Galun)

»Samo ideje liberalizma, niti klerikalizma nas ne bodo rešile, nego reši nas edino duševno in materialno delo, podloga vsem idejam. Zato vrnimo se k literarnemu delu!« (Josip Jurčič)

Krjavljeva koča – lesena kajžarska bajta, ki predstavlja domovanje Jurčičevega literarnega junaka Krjavlja. Prikazuje bivalno kulturo bajtarjev ali kajžarjev, najrevnejšega sloja prebivalstva brez zemlje, zaradi česar so bili oproščeni zemljiškega davka. (Foto: Kristina Galun)
Jurčičevo leto obeta veliko izjemnih dogodkov. (Foto: Kristina Galun)

Kristina Galun, Knjižnica Domžale

 

Komentarji uporabnikov
Tagi