Atlas ptic temelji na prepričljivi igri likov in posebni vrsti nežne ironije, s katero pokaže, da se moramo za ohranitev dostojanstva kdaj tudi osramotiti pred drugimi. Ivo, prileten lastnik tehnološkega podjetja, ki je vse življenje posvetil delu, se na pragu starosti prvič spopade z resnejšimi zdravstvenimi težavami, obenem pa ga močno pretrese odkritje, da je nekdo v njegovem podjetju z dvojnimi fakturami prelival sredstva v tujino. Glavna osumljenka za to dejanje je njegova dolgoletna računovodkinja, ki pa je nenadoma ni nikjer na spregled. Med okrevanjem Ivo spozna, da ne more zaupati prav nikomur, niti lastnim družinskim članom, ki bi po njegovem radi prevzeli vodenje podjetja. A zdi se, da resnico o življenju poznajo ptice, ki gostolijo v krošnjah dreves …
V Mestnem kinu Domžale je v petek, 8. aprila 2022, potekala domžalska premiera filma Atlas ptic. Pred projekcijo filma je potekal pogovor z ustvarjalci filma, ki sta se ga udeležila režiser in scenarist filma Olmo Omerzu ter koproducent Rok Biček. Pogovor je vidil Jure Matičič iz Mestnega kina Domžale. Glavni lik postopno izgublja nadzor nad svojim lastnim življenjem, kar se mi zdi ključno za ta film. Prva polovica je kot nekakšna detektivka, druga pa je portret frustracije, v katerem glavni lik pravzaprav poskuša izvedeti pravo resnico o samem sebi.
»Miroslav Donutil je na Češkem izjemno znan in priljubljen igralec. Čeprav nastopa tudi v gledališču, kjer ima bolj karakterne vloge, se ga zaradi njegovih filmskih in televizijskih vlog drži sloves komika. Je nekakšen fenomen. Že desetletja so izjemno priljubljeni njegovi šovi, na katerih v stand-up slogu pripoveduje smešne prigode. Zato ga je toliko bolj zanimivo videti v bolj zahtevni vlogi, kot je ta v Atlasu ptic. Vedel sem tudi, da prijateljuje z biznismeni, kakršen je Ivo, in je seznanjen s svetom, ki je bil meni donedavnega povsem tuj. Imel sem občutek, da se lahko zanesem na avtentičnost, ki jo bo s tem prinesel v film«, je o glavnem igralcu v filmu povedal režiser in scenarist filma Olmo Omerzu.
»Ves čas sem razmišljal o sloganih, ki se pogosto pojavljajo v Sloveniji in na Češkem, da je treba državo oziroma družbo voditi kot podjetje. Kar gre z roko v roki s trendom, da gredo poslovneži v politiko in skušajo pri tem prenesti svoje znanje posla v politično sfero. Predstavljam si, da ti tipi podobno razmišljajo tudi v družini: ki naj bi kot podjetje funkcionirala po jasnih pravilih, in če jih vsi družinski člani upoštevajo, se bodo rodile dobre možnosti za sobivanje. Dokler takšno družino poganja kapital oziroma dokler nihče ne nasprotuje očetovi moči, vse navidezno deluje, v trenutku, ko denar in z njim moč izgineta, pa se zakomplicira. In s tem se pojavi možnost, da se takšni odnosi preizprašajo. Gotovo je to predvsem film o odsotnosti ljubezni. Uporabil sem ptice, ki delujejo kot ironičen pogled na pripoved, pomenijo pa tudi princip Twitterja, ki ima v svojem logotipu ptico. Zato ptic nisem jemal smrtno resno kot napovedi dogajanja, ampak kot simbol sveta sloganov okrog nas, ki ga glavni liki ne vidijo. Kar pa zadeva ostarele patriarhe, mislim, da jim je v različnih državah dejansko različno ‘odčivkalo’ oziroma jim prej ali slej bo. Ivo ne trči samo v neko ideologijo, ki je ne razume, ampak v predstavo globalno povezanega sveta družbenih omrežij in novih oblik komunikacije, ki mu ni več kos.« – Olmo Omerzu
Film vreden ogleda, saj prikazuje tudi prevaro preko spleta in seveda naivno računovodkinjo, ki v podjetju obrne vse na glavo.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
