Beli bojevnik v črni obleki

Film o vlogi in vplivu Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, na osamosvojitev Slovenije

V četrtek, 10. februarja 2022, je v Mestnem kinu Domžale potekala domžalska premiera dokumentarnega filma »Beli bojevnik v črni obleki«. Dokumentarni film govori o vlogi in vplivu Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, na osamosvojitev Slovenije. 7. junija 1992 se je njegova življenjska pot končala s prvim političnim umorom v samostojni Sloveniji. Njegov sin, ki je bil takrat star šest let, še danes išče resnico o očetu. Po projekciji filma je potekal še pogovor s producentko in režiserko Majo Weiss ter scenaristom Ivanom Krambergerjem mlajšim. Pogovor je vodil Jure Matičič.

V žanru raziskovalnega dosjeja Ivan Kramberger mlajši raziskuje vpliv in vlogo Ivana Krambergerja (očeta) na osamosvojitvene procese v Sloveniji. Ivan Kramberger mlajši vse to raziskuje pred kamero za magistrsko nalogo s pomočjo intervjujev in z ogledovanjem bogatega arhivskega gradiva. Intervjuje je opravil s slovenskimi osamosvojitelji, politiki prve slovenske vlade 1990 – 1992, zgodovinarje, novinarje, očetove sodelavce in sopotnike ter družino. Za dobrega človeka iz Negove Ivana Krambergerja se je življenjska pot končala 7. junija 1992 kot prvi politični umor v osamosvojitveni Sloveniji; sin je bil takrat star šest let. V tem dokumentarnem filmu, ki ga je režirala Maja Weiss, je zgodba sina v iskanju resnice o očetu, ki traja trideset let.

Ivan Kramberger je začel delovati nekje leta 1986, po rojstvu Ivana Krambergerja mlajšega. Bil je humanitarec, delal je dobra dela, prodajal svoje knjige, daroval veliko sredstev onkološkemu inštitutu in drugim, zelo veliko je po Jugoslaviji podaril umetnih ledvic,(dializnih aparatov), na katerih je v Nemčiji prej naredil izboljšave.

»Prišel je z dela v kapitalistični Nemčiji, kjer naj bi se cedila med in mleko, kar seveda ni res. Potem pa je videl revščino pri nas, prepad med revnimi in bogatimi. Začel je nagovarjati ljudi k boljšemu jutri. Da ne bi več stradali, imeli lihe in sode dneve, bone za gorivo in še marsikaj drugega, kar se je v Jugoslaviji dogajalo po Titovi smrti. Začelo se je spontano, ob prodaji knjig je začel nagovarjati ljudi, na Tromostovju jim je govoril, da kar se dogaja, ni v redu, da so potrebne družbene spremembe. Na ta način je dobil moč, karizmo, jezik mu je tekel gladko, imel je dar nastopanja,« je v pogovoru povedal Ivan Kramberger mlajši.

Maja Weiss je zavzela zanimivo perspektivo osebne raziskave Ivana Krambergerja mlajšega – ta je tudi soscenarist filma – o svojem očetu, s čimer dobimo spoj intimnega vpogleda in družbene analize, ki jo prispeva resnično širok spekter siceršnjih sogovornikov. S tem pa se pred gledalcem, prizor za prizorom, stke montažno vznemirljiv presek družbe oziroma portret obdobja samostojne Slovenije, z vsemi anomalijami in stranpotmi. Dokumentarec skratka preseže svoje izhodišče in zraste v odlično delo o tem, kdo in kaj smo, ob 30. obletnici državnosti.

 

Film se usmerja, začne soimenjaški sin dobrega človeka iz Negove, na vlogo in vpliv Ivana Krambergerja na osamosvojitev Slovenije, pa na 30. obletnico osamosvojitve. »Ne na očetovo smrt, to se je zgodilo junija 1992,« razloži 35-letni Ivan Kramberger ml., ki živi v Lastomercih. Film je financiral Slovenski filmski center iz projekta filmov, posvečenih osamosvojitvi.

Predosamosvojitveni procesi so stekli in dobri človek iz Negove je začel, lahko rečemo prvi, takrat z ljudsko stranko, zbirati podpise za odcepitev od Jugoslavije, za tako imenovani plebiscit. Bil je uspešen, in če lahko od navadnega človeka zbere več tisoč glasov za plebiscit, potem ne bi smelo biti težav ob kandidaturi za predsednika države, kjer je zgodbo ponovil, zbral je šest tisoč podpisov ter šel na volitve. Dosegel je skoraj 19 odstotkov glasov in se uvrstil za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom.

 

Bil je eden od akterjev, ki so pripomogli k osamosvojitvi, na drugačen način, z nagovorom navadnega človeka. Vsi drugi pomladniški akterji so štartali na to, da smo vsi siti Jugoslavije, totalitarnega sistema, pri predsedniški kandidaturi pa nihče ni računal na moč Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove.

Zgodba filma poteka skozi oči Ivana Krambergerja mlajšega. Sedel je v očetov še vedno delujoči Bugatti, zakurblal ga je in se odpeljal v Ljubljano. In potem … Ivan Kramberger ml. je tisti, ki v dokumentarcu intervjuva sogovornike. Vmes so dokumentarni posnetki, očetovi govori, delo v Nemčiji. Zadnjega govora v Jurovskem Dolu ni. Nikjer. Kampanjo je začel aprila 1992, hodil po Sloveniji, po mestih, nato je šel še po vaseh, česar v prvi kampanji dobrodelniški ni počel. Ko je delal promocijo za svojo gostilno in svoje knjige.

Zanimiv pogovor Ivanom Krambergerjem mlajšim in majo Weiss si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi