Alja Kapun Cvetko: Dobra umetnost je tista, ki jo razume vsak

Alja Kapun Cvetko je mama štirih otrok, takoj zatem pa odlična akademska igralka, ki jo je Slovenija najprej spoznala preko serije Pod eno streho. Od takrat je predvsem odrasla in se na tej poti soočila s številnimi preglavicami in z ovirami, ki pa jih eno za drugo premaguje s precej pozitivno naravnanostjo. Po duši je še danes plesalka, povsem rada pa se posveča tudi vsem gospodinjskim opravilom, ki jih prinaša šestčlanska družina, in preživlja čas z otroki. Alja je občanka Domžal, tukaj pa, tako pravi, se dobro počuti, okolje je všeč njej in njenim otrokom. Srečala sva se v eni izmed bližnjih kavarn in kramljala dobri dve uri.

Alja, po mojih podatkih si, preden si živela v Ljubljani, prebivala na Štajerskem. Kaj te je poneslo v našo bližino, najprej v Ljubljano, potem pa v Češenik?

Jaz sem drugače domačinka Rimskih Toplic, kjer sem končala tudi osnovno šolo. Na srednjo šolo sem šla v Ljubljano, natančneje na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer modnega oblikovalca. Vse življenje sem želela biti profesionalna plesalka, od šestega leta plešem. V Ljubljani sem živela v dijaškem domu Ivana Cankarja. Ko sem končala srednjo šolo, sem še vedno želela postati profesionalna plesalka. Vmes sem imela zdravstvene težave, tako da nisem šla na sprejemne izpite za plesno akademijo v tujino.

Kakšne pa so bile te zdravstvene težave? Kaj, če si imela takšno željo, te je ustavilo pri tem?

Imela sem anoreksijo nervoza, kar je bil takrat zelo pogost pojav pri kolegicah, ki so trenirale balet po ruskih metodah. Če nisi imel med nogami prostora za dva, tri prste, si bil že debel. Noge so bile »klobase«, čeprav sem bila po naravi vitka, oblačila so kar visela na meni. Z anoreksijo nervozo, pri čemer gre za motno hranjenja, kjer hrano odklanjaš, sem se začela boriti v četrtem letniku srednje šole. Po ločevalni dieti mi je teža začela  hitro upadati, na koncu pa sem pristala v Splošni bolnišnici Maribor, kjer sem preživela tri mesece. V bolnišnici mi niso konstruktivno pomagali, ker so edino želeli, da jem, čeprav vemo, da gre v prvi vrsti za mentaliteto. Po treh mesecih sem prišla ven, sicer neozdravljena. Želela sem končati srednjo šolo, zato sem pred jutranjim tehtanjem pila vodo, da sem bila težja. Vem, ni vzorno, a želela sem si le priti ven iz te bolnišnice.

Edina oseba, ki mi je zares pomagala, je bil psihiater Andrej Marušič, dr. med. Spomnim se ga kot zelo simpatičnega, šarmantnega gospoda. Rekel mi je, naj vzamem list papirja in naj naredim miselni vzorec. Vprašal me je, kaj želim postati, ko bom odrasla, in sem kar izstrelila: plesalka. Potem pa je vprašal, kaj mislim, da je za to pomembno. Odgovorila sem znanje. Dodal je še srečo, potem pa po krajši tišini reče: »Kaj pa zdravje?« Tedaj sem že imela stanje osteopenije (op. A. Predstanje osteopatije). In je rekel: »Kaj pa če padeš?« Tedaj se spomnim, kako so se mi počasi dvigovale rolete z očesnih zablod oziroma odpirale oči. Zaključil je z mislijo: »Brez zdravja ne boš mogla biti profesionalna plesalka.« To me je streznilo.

Kmalu zatem sem se vrnila v srednjo šolo. Ker sem bila uspešna, večina učiteljev ni zahtevala izdelave del za nazaj. Veliko je bilo risanja, spomnim se, da sem naredila modno revijo in s tem več ali manj zaključila srednjo šolo, ki mi je bila sicer super. V tem obdobju sem se naučila manevrirati manko mineralov in vitaminov z nizkokalorično hrano. Tudi maturo sem uspešno opravila in naredila sprejemne izpite na AGRFT-ju.

Po maturi pa si, Alja, če se ne motim, študirala ples v Salzburgu. Ki pa ni bil zastonj, je res? Kje pa si dobila denar za šolnino?

Plesalka sem želela postati od malega in še danes najraje plešem. Po maturi se nisem takoj vpisala na ples. Profesorji iz srednje šole so me videli na slikarstvu, moja sicer pokojna teta Irena (op. a. njej je tudi posvečena predstava Ovce) pa mi je rekla, da sem rojena igralka, nad čemer sem bila precej presenečena, ker nisem nikoli zares igrala. Ker sem vedela, da plesa tedaj zaradi zdravja še ne bi mogla študirati, sem izbirala med AGFRT-jem in ALUO-jem in primerjala urnike. Plesni predmeti so na koncu pretehtali v prid AGRFT-ja. Prijavila sem se na sprejemne izpite in jih (izmed 300 kandidatov, od katerih so sprejeli sedem študentov) uspešno naredila v prvem poskusu. To je bila tudi moja prva igralska izkušnja.

Po prvem letniku igre me je producent produkcijske hiše POP TV povabil k snemanju televizijske serije Pod eno streho. S tem honorarjem sem si plačala šolnino v Salzburgu. Sprejemne izpite sem šla delat skrivaje, povedala nisem niti staršem, ki pa so za to izvedeli, ko so prispeli rezultati na moj domač naslov.

Po enem letu na AGRFT-ju sem se torej vpisala na ples v Salzburg in precej uživala, ampak me je začela igra povsem prevzemati, vsi so mi dejali, da me ima kamera rada. Moj instinkt mi je pravil, da je AGRFT pravi zame, zato sem se odločila nadaljevati študij igre v Ljubljani. Še danes ne vem, ali je bila odločitev pravilna, je bila pa moja.

Potem si se vrnila na AGRFT. S kom pa si si delila študijske klopi? S kom si bila, kot je v igralskih vodah pogosto slišati, v »razredu«?

Upam, da ne bom koga nehote spustila, a po spominu gre takole: v prvem letniku so bili moji sošolci Matej Puc, Minca Lorenci, Andrej Murenc, Klemen Mauhler, Matevž Biber in Suzana Grau, mentorja pa igralca Jožica Avbelj in Boris Cavazza. Po enoletnem premoru, ko sem se vrnila na AGRFT, pa sem prišla v letnik Dušana Jovanovića in Janeza Hočevarja – Rifleta, moji takratni sošolci pa so bili Gregor Gruden, Maja Martina Merljak, Ajda Toman, Medea Novak, Samo Jakoš in Rok Matek.

Zdi se mi, da študij na AGRFT-ju ljudje doživljajo skozi neko privilegirano prizmo. Priznam, da včasih tudi sam, ko gledam igralce v gledališču na dvignjenem podu, pomislim podobno, temu pa botruje tudi blišč estrade. Igralci tako včasih dajejo – zavedno ali ne – občutek, da so nekaj več in da so produkt prikritega elitizma. Bi se mogoče strinjala?

Se povsem strinjam, podpišem tvoje opazke, sama se pa vsekakor ne poistovetim s tem. Zakaj? Moje primarno izražanje je gib. Ko sem se vrnila v drugi letnik AGRFT-ja in ko sem bila širša kot v prvem letniku, so me profesorji videli kot veliko in debelo rit. Po eni strani mi je bila akademija veliko razočaranje, saj sem se bila prvenstveno vajena učiti, akademija pa je bila ravno nasprotno prepredena z raznoraznimi govoricami, kar mi ni bilo blizu.

Sicer pa menim, da elitizem ne bi smel biti prisoten na AGRFT-ju, saj je tudi igralstvo zgolj služba. Zato doma otrokom vedno pravim, kadar grem v teater, da grem v službo, služit denar, s katerim plačam hrano, položnice itd. Vem tudi, kako se napihuje težavnost sprejemnih izpitov, kako jih ljudje delajo neštetokrat. Pa vendar gre samo za akademijo v Sloveniji, mali butični državi. Vsako delo je častno, tako delo igralca kot tudi delo čistilke. Opažam, da je tudi v igralstvu padla kvaliteta, k temu so en del zagotovo pripomogli mikrofoni, drug del pa socialna omrežja, kjer je vsak lahko vse.

Včasih bi se mi zdelo prav, da bi se vrnili v srednji vek, če ti delo, igra ni všeč, pa vrzi en gnil paradižnik na oder. Resda sem dala ekstremni primer, se mi pa zdi, da je kritika pomembna in nujna. Predstave ne bi smele biti same sebi namen, pač pa vsem ljudem. Dobra umetnost je tista, ki jo razume vsak.

Kaj pa te je o dobri umetnosti in o tem, kako izgleda kvalitetna predstava, naučil AGRFT? Si si zapomnila kakšen udaren izrek, slišan na akademiji, ki priča o tem?

Profesorica Jožica Avbelj nam je v prvem letniku, ko je stala pri odru, dejala: »Ko se predstava začne, se lučka prižge, ko je konec, se ugasne.«” V prevodu: ko stopiš na oder, si igralec, ko stopiš dol z odra, te ni.

Druga zadeva, ki se mi je utrnila v spomin, pa je bil izrek Borisa Cavazze, ki je rekel, da je dober igralec tisti, ki ves čas hodi po meji. Sama sem izkusila, da je prestopanje mej naporno, čeprav mi na odru to ni bilo tuje.

Cavazza pa je enkrat rekel tudi nekaj, česar zaradi naivnosti tedaj nisem razumela, in sicer: »Igralec je prostitutka.« V prvem letniku se mi je zdelo to čudno, ampak kasneje sem spoznala, da je imel zelo prav.

AGRFT me je poleg tehničnih stvari naučil še povezovanja z gledalcem. Včasih se tako znajdeš sredi predstave zazrt v oči enega izmed gledalcev. Videti nekoga iz publike ganjenega zaradi tvoje igre pa prinaša igralcu zavedanje, da je dobro opravil svoje delo. Se mi je že parkrat zgodilo. Prav tako mi je toplo pri srcu, ko me kdo ustavi na ulici in pove, kako sem mu bila všeč v kakšni igri. To je zame Borštnikova nagrada –dajati igro ljudem.

Rekel bi, da te je slovensko občinstvo prvenstveno spoznalo preko serije Pod eno streho, ki se je odvila v zlati dobi televizije. To so gledali vsi; od mladih do starih. Kakšno popotnico ti je dala serija in kakšno vloga Maje?

Vloga Maje mi je dala precej praktično popotnico, kako se naučiti veliko besedila, hkrati pa se mi je zaradi nje izboljšala tudi izgovorjava. Ko sem igrala v seriji, sem študirala v Salzburgu. Razpeta sem bila med Avstrijo in Ljubljano, besedila pa sem se učila kar na poti, na vlaku.

Spomnim se, da sem vedno hodila prva na snemanje, odhajala pa zadnja. Maja mi je zato dala tudi perspektivo, kako veliko se je potrebno naučiti, da si dober igralec, in kako se dejansko zgodi serija. Kostumografija, maska, tehnična ekipa, snemanje, scenografija … Vse to je bila velika šola in popotnica za naprej.

Serija kot taka pa se mi zdi, da mi je dala nekaj, kar bi bilo vredno vključiti na vse umetniške akademije, in sicer, kako ravnati z denarjem, kako se zanj pogajati, honorarji, bruto in neto izplačala, skratka finance. Če danes gledam za nazaj, vidim, da bi lahko bistveno več iztržila, se pa takrat kot mlada igralka povsem nič nisem ukvarjala s tem. Skrbela sem samo, da sem lahko plačala študij plesa. Tipično pri igralcih je, da nam je največja muka se dogovoriti o plačilu. Šele z leti sem se naučila, da denar in postavitev cene zase nista nikakršen greh.

Monopredstava Ovce, ki jo pripravljaš, je nastala kot neka posledica bivanjske in finančne stiske, v kateri si se znašla. Kaj se ti zdi, da te je pahnilo v ta položaj?

Ljudi, ki imamo neposreden stik z ljudmi, je covid najbolj prizadel in naš preboj nazaj je bil posledično najtežji. Glavni dejavnik trenutne situacije je zato covid, s katerim se je vse skupaj začelo. Pred epidemijo sem imela v dogovoru kar nekaj dobro plačanih projektov. S covidom je vse padlo v vodo.

Pomemben podatek je tudi, da sem že vse življenje »freelancerka« in da je tržišče z igralci v Sloveniji prenasičeno. Posledično pa to pomeni, da če nisi niti v hiši (op. a. stalni zasedbi gledališča) in niti nisi del nekega kulturnega kolesja, kar pa jaz nisem, ti ne ostane veliko možnosti. Ker sem družinski človek, se družbenih dejavnosti kot so na primer pijače po vajah, druženje po premierah, pogosto ne udeležujem, zato sem prikrajšana za številne projekte. Profesija, kot je igralstvo, pač to tudi zahteva do neke mere.

Trenutno s šestčlanskočlansko družino živimo v Češeniku v vrstni hiši. Problem je plesen, zato se ves čas spopadam s problemom, kam se preseliti – po drugi strani pa nam je tukajšnji okoliš zelo všeč, otroci so se dobro prešolali na Osnovno šolo Dob.

Zanimivo se mi je zdelo, da tega, da se soočaš s finančno in z materialno stisko, nisi povedala s cmokom v grlu, kar bi storila večina. Kako ti to uspe?

Ker konec koncev ni to nič sramotnega. Ljudje, sploh Slovenci, se izredno radi krivimo in pridobivamo občutek krivde, ampak jaz si na primer covida nisem sama izbrala. Sicer sem perfekcionistka, precej nepopustljiva do sebe. Šele otroci me učijo, da se moram imeti raje in so mi v veliko podporo.

Je pa po drugi strani tako, da je Michael Jackson, moj idol svoje čase, v nekem intervjuju mirno rekel, kako je bil nekoč reven. Enako tudi Jim Carrey, ki je na začetku živel v nekem kombiju. Da bi pa mi, Slovenci, rekli, da je bil naš oče reven – ojoj! Ampak, ali sem si revščino izbrala? Tega si nisem izbrala.

Včasih se mi sicer zdi, da ko pristaneš v takšni situaciji, težko prebrodiš neke trenutke, čutiš trhla tla pod nogami. Ker biti reven včasih pomeni biti lačen, kar sem že izkusila na lastni koži. Svoje otroke učim, da biti reven ne pomeni biti zanemarjen in neurejen, ker za milo in vodo je vedno denar. Srečujem kolege, uspešne, tudi take s Prešernovo nagrado, ki hodijo na zakuske po dogodkih zato, ker so dejansko lačni.

Zato pa pravim: ni sramotno biti reven. Tudi če sem revna kot cerkvena miš ali pa bogata kot Trump, se še vedno oziram na človeka. Meni je pomemben človek. Pomembnost človeka pa se nanaša na to, koliko da človek soljudem. Velika imena, ki so se spopadala z revščino, so dala človeštvu precej veliko. Človek pa ni vedno kriv za situacijo, v kateri se znajde.

Ko sva pa ravno pri družini … Si kolikor toliko na sveže poročena, mar ne?

Ko se je covid nekako zaključil, sem se zaljubila in se poročila s kolegom glasbenikom Gregorjem Cvetkom, ki ga sicer poznam že od leta 2006, ko sva skupaj sodelovala pri rekonstrukciji Jovanovićeve predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Po covidu sem zaključila eno destruktivno razmerje in ko sem nekega večera posedala na balkonu, sem si dejala, da bi šla z nekom ven na pijačo. Ko sem pobrskala po telefonu, sem uvidela, da se že dolgo časa nisem videla z Gregorjem, in sva se dogovorila za pijačo. Spomnim se, ko sem mu, ko sva se videla, v pogovoru dejala: »Gregor, ali ni življenje smešno – zakaj se nikoli ljudje, ki se razumemo, ne znajdemo skupaj?« No, takrat je spontano preskočila iskrica, bi rekla. Šlo je hitro, česar sem se zaradi slabih preteklih izkušenj kar malce ustrašila.

Sem pa z Gregorjem imela prej vedno dobre izkušnje: tik pred premiero predstave Mi, evropski mrliči (režija Sebastijan Horvat) mi je varuška v zadnjem trenutku odpovedala varovanje mojih otrok, ki so bili tedaj stari dve, štiri in šest let. Spomnila sem se na Gregorja, mu zvečer napisala sporočilo in zjutraj je že bil pri nas. Vse brez problema. To me je spomnilo, kako sva midva z Gregorjem že od nekdaj dobro funkcionirala. Bila sva dobra kolega na odru in dobra prijatelja izven odra.

Z Gregorjem sva se že avgusta 2021, samo eno leto po tisti usodni pijači, poročila, septembra 2021 pa sva že pričakala prvo skupno hčer Nikito.

Zadnjič je mož lepo dejal, ko me nihče od otrok ni poslušal, da sem kot star, zarjavel, nepomemben vijak, a če tega vijaka ni, kolesje propade. Dal mi je najlepši kompliment.

Vemo, da si mama štirih otrok, in vemo, koliko truda in odrekanj je potrebnega za družinsko življenje, kar je lahko človeku tudi poslanstvo. Vemo pa tudi, kako naporno je biti posvečen in zaprisežen igralstvu, spet – če človek to doživlja kot poslanstvo. Bi rekla, da je zate igralstvo poklic ali poslanstvo?

Meni je družina na prvem mestu. Ko grem na predstavo, rečem otrokom, da grem v službo. Torej do tega trenutka je zato igralstvo zame služba, ampak se pa s trenutkom, ko stopim na oder, zgodi nek magičen preobrat in hipoma se služba prelevi v poslanstvo. Vsaka predstava mi je kot prva in zadnja. Meni je vseeno, ali igram komercialo ali v narodnem teatru, vedno dam 100 odstotkov od sebe. Zato bi lahko rekla, da je poslanstvo in služba hkrati. Kot si rekel, sem pa tudi mati – doma pretakam finance, gospodinjim, skrbim za otroke, se soočam z materialno stisko. Tako je igra na neki točki postala drugotnega pomena. Sem si pa na neki točki priznala, da če igralec ne igra, začne v sebi umirati. Igra sicer lahko počaka (na primer med ključnimi obdobji odraščanja otrok), nikoli pa se nisem mogla igralsko kastrirati, da sploh ne bi več igrala. Zdi se mi namreč, da imam precej stvari za povedati in pokazati.

Kako pa se tvoja družina vključuje v tvoje umetniške podvige, v pisanje, v igranje? Ima družina neko vlogo pri tem ali jo na odru povsem odmisliš? Se igralstvo in družina kot dva temelja tvojega življenja prepletata?

Človek bi si včasih želel, da bi bilo to dvoje v temelju različno, ampak iskreno povedano: se prepleta. Skoraj ne gre drugače, ker si vendarle samo en človek. Isti človek. Imam iste prste, roke in noge, ali doma, ko pomivam posodo, ali pa ko igram na odru. Družina mi je izredna inspiracija.

Iz prve zveze imam Irino (13 let), Sergeja (11) in Vanjo (9). Irina je dobila ime po drami Tri sestre Antona Pavloviča Čehova, kjer nastopajo Olga, Irina in Maša. Sergej je bil poimenovan po liku iz Ane Karenine, Vanja pa po drami Striček Vanja ravno tako Antona Pavloviča Čehova. Na vse tri otroke sem izredno ponosna, so zelo življenjski. Z mano so v situacijah življenja in smrti. Irina, Sergej in Vanja so vnuki režiserja in dramatika, pokojnega Dušana Jovanovića, kar se jim tudi pozna – premorejo veliko čustvene inteligence, empatije ter zanimanja, zvedavosti.

Absolutno je moje življenje zato preplet igralstva in družine. In tudi na odru, ko kdaj kaj doživim, se sem in tja spomnim kakih družinskih trenutkov, kar mi potem predstavlja inspiracijo za igralstvo.

Je pa tako, da je zame najtežja, ampak vsekakor najlepša vloga biti mati. Morda izrabljen stavek, ampak toliko teatra, čustev, inteligence, sposobnosti, kreativnosti, kot je moraš imeti v družinskem življenju, oder nikakor ne premore. Igralstvo je zame poslanstvo, a hkrati počitnice, saj res uživam, ko igram in sem rada na odru.

Kako pa je nastala tvoja nova monopredstava Ovce, ki bo 25. marca premiero doživela v Kulturnem domu Franca Bernika? V njej si sama za vse, kajne (scenaristka, režiserka, igralka, kostumografinja)? Zakaj tak naslov – Ovce?

Ta predstava je kar nekaj časa zorela v meni. Tudi zato sem jo napisala zelo hitro. Nekega popoldneva sem otroke predala v varstvo varuški, sama pa sem se odpravila do Arkadie, se usedla za mizo in po dveh urah je bila predstava napisana. Ko sem prišla domov in 11-letnemu sinu Sergeju povedala, je bil sila presenečen in rekel: »Mami, ti si res v dveh urah napisala predstavo?« In sem odgovorila: »Sem.« Potem pa je dodal: »Ampak si jo že prej dolgo časa pisala v glavi.« »Res je«, sem mu odgovorila. Takšna sem, ustvarjam znotraj svojega življenja. Ko dojim otroka, pišem predstavo v glavi, ko pomivam posodo, igram in si predstavljam prizor.

Ovce bo sicer moja druga monopredstava po Življenju v rož’cah iz 2019. Predstava govori o mojem življenju, tudi zato ni »monokomedija«, »monodrama« ali kaj drugega, ker je hkrati ironična, žalostna, vesela in je zmes vsega. Predstava je nastala kot posledica bivanjske in finančne stiske kot tudi iz nuje igrati in stati ponovno na odru. Sicer pa se je predstava na papir prelila precej tenkočutno in senzibilno in je tudi nisem delila z drugimi, niti z možem. Nastajala je, kot sem rekla, dolgo časa in dozorevala sama od sebe globoko v meni. Na začetku sem si želela vanjo vključiti glasbo, ampak na koncu sem prišla do spoznanja, da je lahko tišina tudi glasba.

Mi pa ni težava stopiti v več čevljev hkrati, ker sem tudi v vsakdanjem življenju multipraktik. Zato prenos tega modela v umetniške vode ni bil preveč težak.

Naslov je pa tak zato, ker smo ljudje kot ovce.

Zadnje vprašanje, Alja: kaj bi zdaj, pri 41-ih letih, sporočila mlajši sebi, ko si se odločala za študij igre in ko si se odločala podati v snovanje šestčlanskečlanske družine?

S profesionalnega vidika bi si rekla, da je povsem v redu, če ne sodiš v noben okvir. In biti hipersenzibilna oseba je dobrodošla lastnost za igralca na odru, v življenju pa povzroča kar nekaj preglavic. Z osebnega vidika pa bi mali Alji dejala: »Ne dvomi vase, v redu si.«

Avtor: Rok Grašič Učakar; Foto: Karin Božič Zupančič