Na gradu Tuštanj zazvenela naša pesem domovini

Ljubezen do domovine, do njenih simbolov kot so lipa, nagelj, čebela, kozolec, je še bolj čutiti iz pesmi, ki so bile zapete tam daleč od doma, kamor je slovenski človek odšel po boljše, lažje življenje, vendar nikoli ni pozabil na slovensko besedo, slovensko zemljo in slovensko pesem. Zato zagotovo velik del slovenske glasbene zakladnice predstavljajo domoljubne pesmi. Seveda je poleg domoljubnih v repertoarju slovenskega človeka tudi ljudska pesem, ki smo jih Slovenci peli mnogo prej, kot so pesniki zapisovali pesmi v verzih in ni utihnila niti ob nastanku umetne pesmi. Naše podoknice, pivske in razne obdobne pesmi od kolednikov naprej so harmonično in melodično bogate.

Na gradu Tuštanj so v nedeljo, 11. junija 2023, prišli na svoj račun vsi ljubitelji zborovskega petja ter vsi, ki v srcu nosimo ponos in hvaležnost do domovine. Koncert »Naša pesem domovini« je potekal pred praznikom slovenske državnosti. Poleg lepega števila obiskovalcev od blizu in daleč, ki so prišli v izredno akustično grajsko dvorišče poslušati in opazovati nastop moravških pevskih zborov, so bili tudi župan Občine Moravče dr. Milan Balažic, evropska poslanka Ljudmila Novak in župnik Župnije Moravče Kancijan Čižman.

Osemnajst domoljubnih pesmi so zapeli Moški zbor KD Tine Kos Moravče, Upokojenski zbor Moravče ter Vokalna skupina Oda. Vsem trem odličnim skupinam je zborovodja Milan Kokalj. Da bi pa pesmi še lepše zvenele, so nekatere pesmi spremljali instrumentalist Klemen Logaj in Žiga Svetlin (harmonika), Gašper Kokalj (bas) ter Milan Kokalj in Nejc Klopčič (kitara). Prireditev je vodila Jelka Lebar.

Pevski večer so s pesmijo odprli pevci moškega zbora KD Tine Kos Moravče. To je najstarejši pevski sestav v občini Moravče, ki je pričel delovati pred 60-timi leti. Takratni zborovodja Miro Capuder je pričel najprej z oktetom in kasneje z zborom, ki pevsko ohranja tradicijo zborovskega petja v moravški dolini. Njegovo delo nadaljuje zdajšnji zborovodja in mentor Milan Kokalj. Slovenska ljudska pesem zaznamuje in bogati slovenski narod že stoletja. Človeka spremlja skozi vsa obdobja življenja in je prisotna ob najrazličnejših priložnostih. Kako bi lepše in bolj bogato kot s pesmijo opisali vse občutke, ki jih občuti Slovenec, ko z domačega praga pogleduje proti očaku Triglavu, ali ko iz tujine misli na domačo hišo, starše, ki opravljajo svoja kmečka dela po poljih in gozdovih, brate in sestre …

Nadaljeval je Upokojenski pevski zbor, ki združuje člane in članice v tretjem življenjskem obdobju, kjer kot upokojenci želijo svoj čas preživljati čim bolj kvalitetno. Že več kot 35 let jih združuje veselje do petja, druženje in seveda ohranjanje pevske kulture na moravškem in širše po vsej Sloveniji, kjer tudi veliko nastopajo. Zadnjih dvajset let prepevajo pod vodstvom Milana Kokalja. Zbor pa ne posega le po slovenski ljudski pesmi, zelo radi zapojejo kakšno vižo iz bogate zakladnice slovenske narodno zabavne in zabavne glasbe, ki pa sta se razvili prav iz ljudske glasbe. Kdor poje, zlo ne misli je prav gotovo moto upokojenskega zbora Moravče, kdor pa v srcu nosi slovensko pesem je bil zagotovo med obiskovalci. Slovenija je zares lepa dežela, tako barvita in raznolika. Težko bi našli tako majhen prostor, ki ponuja tako veliko. Od hribovij in gora, do jezer in morja, na poljih pšenica zaplapola, trta v vinogradih nam vinca da. Samo okoli sebe se ozrimo, pa takoj dobimo besedilo za novo pesem. Slovenec pa je v zgodovini znal z besedami seči globje, ker domovine in doma ni doživljal tako samoumevno kot mi danes. Znal se je ustaviti in čuditi lepoti narave, ki ga je obdajala.

Kot zadnja se je obiskovalcem na odru predstavila Vokalna skupina Oda. Skupina je na pobudo Milana Kokalja pričela delovati kot dekliški zbor pred več kot 40-timi leti. Leta so prinesla spremembe v sestavi in tudi imenu. Saj so se dame preimenovale v Vokalno skupino Oda. Še zdaj pojejo odo hvalnico petju in pevskemu izročilu, ki ga ohranjajo vsa ta leta. Veliko slovenskih skladb napisanih na zabavnem področju so skozi leta postale zimzelene melodije slovenske ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Avtorji so z slovensko melodiko in izbranimi besedami izkazovali spoštovanje in ljubezen do vsega domačega, kjer je imela posebno mesto ljubezen. Ljubezen do domačega kraja, ljubljene osebe, staršev, bratov in sester in vsega, kar nas plemeniti in daje smisel našemu bivanju. To je lepo povzel Jože Ramovš v misli: Glasba razveseljuje človeka in olepša njegove vesele trenutke, glasba mu pomaga preboleti najhujše žalosti, glasba ga opogumlja, glasba mu pomaga k zbranosti in ga tudi sama po sebi duhovno plemeniti. Hvaležni in ponosni smo, da nam je slovenski narod dal toliko odličnih avtorjev besede in glasbe, ki so skozi zgodovino zaznamovali naš obstoj in postavili večen spomin za kulturni razvoj naroda. Krivično bi bilo, da bi izpostavili samo nekatera imena. Zavedamo se, da so ne glede na prepoznavnost in popularnost vsi izhajali iz istega motiva, preliti v pesem to kar je občutilo njihovo srce.

Pred nami je praznik slovenske državnosti. Naši mladi državi so s pesmijo nedeljski večer izkazali spoštovanje Moški zbor Tine Kos, Upokojenski zbor Moravče in vokalna skupina ODA. Zagotovo pa ti zbori ne bi bili to kar so, če ne bi bilo človeka, ki živi za glasbo, ki skrbi, da se v Moravčah rado in lepo poje. To je Milan Kokalj, mentor in vodja vseh treh zborov. Finale nedeljskega koncerta je bil nastop Združenega Mešanega zbora v čudovitih pesmih »Rož, Podjuna, Zila« in »Mati Slovenija«.

Hvala vsem ker ste si vzeli čas za slovensko pesem in seveda čestitke ob skorajšnjem dnevu državnosti. Zahvala tudi Inštrumentalistom, ki so spremljali nastope in seveda tudi Petru Pirnatu, ki  je predstavnik tretje družinske generacije, ki ima v lasti grad Tuštanj pri Moravčah. Na dvorcu je odraščal, zdaj pa na njem živi z ženo Petro in tremi sinovi. Za grad pravita, da je velika skrb in obveza, a si hkrati življenja brez tega niti ne predstavljata. Stavbno dediščino z ženo Petro obnavljata, v svojem domu prirejata poroke, ob tem tudi zapojeta, obiskovalcem pa z veseljem pokažeta tudi njihov muzej. Seveda pa se na enkratnem dvorišču, obdanem z obokanimi stebri dogajajo tudi koncerti odličnih glasbenikov in glasbenih skupin.

Grad Tuštanj je bil zgrajen leta 1490, v drugi polovici 17. stoletja pa je bil popolnoma prenovljen. Grad je bil najprej v lasti rodbine Lichtenberg. Leta 1800 ga je kupil Ignac Scarija in zadnja lastnica iz te rodbine je bila Maksimiljana Scarija. Leta 1854 se je poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom. Otrok nista imela, zato je po njeni smrti grad s posestvom podedoval mož Luka, ki se je leta 1874 drugič poročil. Od takrat pa vse do danes je v lasti rodbine Pirnat. Grad ni bil nikoli podržavljen in je kot tak edinstven primer v Sloveniji. Notranje dvorišče z vodnjakom je obdano z obokanimi arkadnimi hodniki. V 17. stoletju je bila poleg gradu zgrajena kapelica sv. Janeza Nepomuka, ki jo je s freskami poslikal slikar Franc Jelovšek. Grad je znan tudi po štiristo let stari lipi in tristo let stari platani, ki rasteta v bližini vhoda. V muzejskem delu gradu si je mogoče ogledati originalno pohištvo, porcelan, urbarije, lončene peči in drugo notranjo opremo. V atriju gradu se poleti odvijajo različne kulturne prireditve. Grad ima tudi poročno dvorano, kjer je med ponudbo na voljo tudi poroka v srednjeveških kostumih.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar