Srečanja pod slamniki: “Pokažem se fantu v pisanem gvantu”
V Sloveniji se je tekom časa pojavilo več prireditev, povezanih s predstavljanjem narodne noše, ohraniti pa se je uspelo redkim, pri čemer kamniški Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine predstavljajo izjemo.
Prireditev je lani obeležila svojo 50. obletnico, kar se je počastilo z izidom knjige “Pokažem se fantu v pisanem gvantu”, dostopne v kamniški turistični pisarni. Njen soavtor, dr. Bojan Knific, o tovrstnih prireditvah pravi, da se je njihovo ime ohranilo, ostal pa je “popturizem”, čemur so se s pisanjem knjige želeli izogniti ter bralcu ponuditi tisto kakovost, po kateri stremi. Knjiga dr. Knifica in dr. Marije Klobčar je obogatena s pestro vsebino in izjemnim slikovnim materialom, ki ni le zgodovinski pregled razvoja narodne noše, temveč se dotakne tudi njenih posameznih delov in se ukvarja s sodobno uporabo teh tradicionalnih oblačil
Knjiga, ki je izšla v lanskem letu, predstavlja pomembno tradicijo oblačilne dediščine s strokovnega vidika, vezano na kamniško okolje, ki je v znatni meri povezani s širšim prostorom nekdanje Kranjske. Obleka je bila vedno pomembna, z različnih vidikov družbe, njene razslojenosti in tudi drugega označevanja. Z avtorjema knjige dr. Marijo Klobčar in dr. Bojanom Knificem so se ob bogatem slikovnem gradivu na projekcijskem platnu v sredo, 19. oktobra 2022, v Slamnikarskem muzeju v Domžalah sprehodili skozi čas, pri tem pa niso spregledali tudi dogajanja v zvezi s pravkar minulo prireditvijo Dnevov narodnih noš, ki je lani proslavljala 50. obletnico. O nastajanju knjige je obiskovalcem na Srečanju pod slamniki spregovorila tudi urednica mag. Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Knjižnice Franceta Balantiča v Kamniku. Pogovor je vodila Cveta Zalokar.
Pisana prispevka dr. Knifica in dr. Marije Klobčar sta obogatena z izjemnim slikovnim materialom, ki ni le zgodovinski pregled razvoja narodne noše, temveč se dotakne tudi njenih posameznih delov in se ukvarja s sodobno uporabo teh tradicionalnih oblačil. Zase lahko najdejo zanimive vsebine tudi sami Kamničani, saj knjiga predstavlja pregled razvoja prireditve Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, poleg tega pa našteva tudi lokalne znamenitosti, vštevši kip svetega Izidorja v cerkvi svetega Lenarta v Zakalu. Izdajatelj knjige je Zavod za turizem in šport Kamnik, v turistično-informacijskem centru pa se lahko knjigo tudi prelista in kupi.
Urednica mag. Breda Podbrežnik Vukmir je v predstavitvi knjige dejala, da je le ta razdeljena na tri sklope. V prvem sklopu dr. Bojana Knifica, višjega kustosa v Tržiškem muzeju, je predstavljena Gorenjska noša, slovenski narodni ponos, kjer je razložena zgodovina pripadnostnega kostumiranja in utemelji, zakaj je pravilen izraz pripadnostni kostum, ne narodna noša. Seže kar daleč nazaj in ob pripovedi navaja tudi članke iz starih časopisov. Za sodobnega človeka razloži nerazumljive izraze. Vse je tudi bogato ilustrirano: najprej seveda z risbami in slikami, pozneje s fotografijami. V uvodnem poglavju je zapisal tudi opažanje, da oblačilna dediščina ponuja vrsto možnosti za vključevanje teh prvin v sodobno oblačenje. Med drugim tudi marsikateri politik sprejme kako prvino iz oblačilne dediščine, nekaj županov pa je za udeležbo na uradnih dogodkih že obleklo tudi narodno nošo – pripadnostni kostum.
V drugem sklopu dr. Marije Klobčar, ki je leta 1982 diplomirala iz slovenščine in etnologije na Filozofski fakulteti in leta 1997 doktorirala, je zaposlena na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, so predstavljeni Bela peča, sklepanc zlat ter podobe oblačenja na kamniških dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine. Posvetila se je razvoju oblačilne kulture na Kamniškem pa tudi spremembam v družbi. Ob zbiranju pričevanj o tem pa je izvedela tudi zanimive življenjske zgodbe, ki jih je, kolikor so povezane z razvojem oblačilne kulture, tudi vpletla v besedilo in dopolnila s fotografijami. Poudari, da so tudi na Kamniškem proti koncu 19. stoletja sprejeli pripadnostni kostum – gorenjsko praznično nošo in se pripadnostno kostumirali ob slovesnih dogodkih, tako političnih kot verskih.
V tretjem sklopu pa je 50 podob z dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine.
Veliko fotografij v knjigi nam prikazuje, kako so se za posebne priložnosti oblačili narodno zavedni meščani, še posebej na Gorenjskem, zato je ta noša postala simbol slovenstva. Noše so se kot način izkazovanja pripadnosti narodu nosile v obdobju narodnega prebujenja, narodne pomladi; izkazovanje narodne pripadnosti je trajalo približno do izpolnitve sanj o svobodi.
Tako so Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine postali prepoznavni daleč naokrog in v Kamnik privabljajo mnoge ljubitelje narodnih noš ali kot pravi dr. Knific, mnoge ljubitelje pripadnostnega kostumiranja in tudi kostumirane udeležence. Zanimivo, da zanimanje za to prireditev in na splošno za narodne noše ne zbledi, kljub temu, da Slovenci z nošami ne živimo kot denimo Bavarci, kjer je znano, da se v noše oblečejo ob različnih slavnostnih dogodkih, pa tudi sicer lahko na ulicah ali v gostilnah vidimo ljudi, ki so oblečeni v njihova tradicionalna oblačila.
V pogovoru je dr. Knific dejal, zakaj je prav gorenjska noša dobila pomen vseslovenske. Začetki zanimanja za gorski svet na Slovenskem, katera oblačilna dediščina predstavlja podlago za najbolj uveljavljeni noši, sega v drugo polovico 18. stoletja v povezavi z razsvetljenskimi nazori o lepoti in vrednotah narave. Pozneje je Prešeren Slovence postavil pod okrilje Triglava, slovenstvo, ki ga pooseblja Črtomir, pa vzporejal z okolico Bohinjskega jezera, ob tem pa kot prostor svobodnega staroslovanstva vpeljal Blejsko jezero kot podobo raja. Narodna identiteta se navezuje na družbeno predstavo o prostoru, kjer je narod doma in kjer ima korenine. Lahko bi rekli, da so to sveti kraji naroda, kjer se je rojeval narod. Tako so bili Bled, Bohinj in Triglav s širšo okolico, torej Gorenjsko, skupaj s simboliko, ki jo je tvorila tudi oblačilna dediščina, postavljeni v ospredje zanimanja tistih, ki so jo interpretirali v imenu slovenstva.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
