Matjaž Šporar o fotografski dediščini Petra Nagliča

Srečanja pod Slamniki

Peter Naglič (1883–1959) iz Šmarce pri Kamniku je bil navdušen amaterski fotograf, njegova zapuščina obsega več kot deset tisoč posnetkov, ki so ohranjeni v originalni obliki. S svojim fotoaparatom se je dotaknil mnogih ljudi in njihovih usod, posnel je  različne dogodke, ki nam pričajo o nekdanjem času. Njegovi prvi posnetki so bili posneti na steklo, kasnejši pa na filmski trak. Za odkrivanje in vzdrževanje njegove fotografske dediščine je zaslužen njegov vnuk Matjaž Šporar, ki je sredi 90-ih let na podstrešju družinske hiše odkril dragoceno zbirko in poskrbel, da bo ohranjena tudi za prihodnje rodove.

Januarsko Srečanje pod slamniki, ki je potekalo v sredo, 16. januarja 2019, v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, je bilo namenjeno fotografski dediščini Petra Nagliča. Gost srečanja, ki ga je vodila Cveta Zalokar, je bil vnuk Petra Nagliča, Matjaž Šporar, ki je poskrbel, da so obiskovalci videli kar nekaj slikovnega gradiva Domžal in okolice izpred prve in druge svetovne vojne. Peter Naglič je bil amaterski fotograf, vendar ga lahko štejemo med pionirje dokumentarne fotografije. Za seboj je pustil na tisoče posnetkov, ki med drugim prikazujejo različne tematike, od gradenj, odprtja novogradenj, procesije, portrete, dogodke, ki so bili aktualni v njegovem času.

Vnuku Petra Nagliča  Matjažu Šporarju ostaja uganka, kako se je njegov ded seznanil s fotografijo, ve pa, da je bilo to že zelo zgodaj. Na njegovi najstarejši znani fotografiji je namreč pripisana letnica 1899, na njej pa ni nihče drug kot Peter, pri rosnih šestnajstih letih. Za svoj prvi avtoportret je pripravil improvizirano sceno pred domačo hišo – razpel je belo rjuho, tla pa zakril z vzorčasto preprogo.

Na Srečanju pod slamniki je Cveta Zalokar gostila Matjaža Šporarja, ki skrbi za fotografsko dediščino svojega deda Petra Nagliča.

»Mislim, da je imel močno podporo očeta. Denimo fotografija stare Nagličeve hiše v Šmarci pri Kamniku kaže, da je bilo v streho vgrajeno steklo za njegov atelje. Da mu je oče to dovolil za njegov hobi že v mladih letih, je zelo zanimivo,« pravi Matjaž Šporar, ki je sredi devetdesetih let na podstrešju doma svoje mame našel dedovo zapuščino, katera obsega več kot 10.000 posnetkov in negativov. »Če bi jo našel prej, bi res lahko izvedel še kaj novega od mame, ampak ko pogledam iz drugega zornega kota, se mi zdi, da sem jo odkril v pravem trenutku. Lahko da je v mlajših letih ne bi znal tako ceniti, kot jo znam danes,« doda Matjaž Šporar.

Peter Naglič ni imel fotografske izobrazbe, fotografija je bila le njegov zelo resen konjiček. V Gradcu se je izšolal za ščetkarskega mojstra. Njegov oče je že kot drugi v rodu vodil uspešno tovarno ščetk, čopičev in metel. Petra kot najstarejšega sina je doletelo breme nadaljevanja družinske tradicije, po očetovi smrti pa se mu je nepričakovano pridružil brat Karol. Podjetje, ki je na vrhuncu zaposlovalo 40 delavcev, sta preimenovala v Tovarna Brata Naglič in si prav tako izborila mesto med vodilnimi v svoji panogi.

Matjaž Šporar je sredi 90-ih let na podstrešju družinske hiše odkril dragoceno zbirko in poskrbel, da bo ohranjena tudi za prihodnje rodove.

Ščetarstvo je Nagličevim omogočalo dobro življenje, prav tako je bilo glavni razlog, da se je Peter sploh lahko ukvarjal s takrat drago fotografijo. Hkrati se je njegovo delo z njo lepo dopolnjevalo, saj je moral zaradi vzdrževanja poslovnih stikov z ljubljanskimi trgovci, ki so odkupovali njegove izdelke, pogosto v Ljubljano. Tu je tudi nabavljal vso fotografsko opremo, predvsem pa je beležil njemu vedno zanimivo dogajanje v mestu. »Fotografiral je, kako asfaltirajo cesto in podobne vsakodnevne stvari, ki se drugim niso zdele nič posebnega, on pa jih je ovekovečil za naslednje generacije. In ko so nekaj gradili, ni samo enkrat fotografiral, ampak je to spremljal še pol leta,« je ob slikah, ki so se prikazovale na projekcijskem platnu, pripovedoval Matjaž Šporar.

V pogovoru in slikovnem prikazu smo izvedeli, da se je Nagličeva fotografska pot začela s portreti, ki jih je zaradi zanimanja delal tudi po naročilu, pogosto so ga poklicali na pogrebe, potem pa jo je nadgradil še z arhitekturno fotografijo. Izstopajo njegovi posnetki gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20. stoletja in Plečnikovih stvaritev – od gradnje NUK, bežigrajskega stadiona, pokopališča Žale, tržnice do Baragovega semenišča in njegovih cerkva. Ne gre pa spregledati niti njegovih fotografij z romanj, ki kažejo tudi na njegovo popotniško žilico. Bil je v Lurdu, v Rimu, najdlje pa se je odpravil leta 1910 s 500 romarji v Jeruzalem. Na tem dolgem potovanju je dokumentiral od vkrcavanja na ladjo v Trstu, obeda, znamenitosti do kopanja v Mrtvem morju.

Peter Naglič (1883–1959)

Peter Naglič  je ravno dopolnil 31. rojstni dan, ko se je začela prva svetovna vojna, krvavi ples, kot jo je sam poimenoval. Če je bil v svojem času poznan predvsem po uspešnem ščetarskem poslu, pa si ga bo zgodovina zapomnila po množici dragocenih fotografij, s katerimi je slikal življenje vojnih let. Na Vrhniki je izkusil prve tegobe vojaškega življenja, premajhna oblačila, mraz in blato, a prav neprijazne okoliščine zimskega vojaškega življenja, v katerih se mu je močno skrhalo zdravje, so ga obenem obvarovale prvih odhodov na fronto. Peter  Naglič je s še nekaterimi drugimi vojaki ostal v Ljubljani, kjer so jih zadržali za potrebe vojaške službe. Do konca vojne je opravljal naloge v zaledju in se uspel izogniti bojem na fronti. Tudi z tega časa je Matjaž Šporar pokazal nekaj fotografij, ki jih je dedek naredil na ljubljanskem gradu med italijanskimi vojnimi ujetnik.

Del zapuščine Petra Nagliča.

Tokratno Srečanje pod slamniki je postreglo z pripovedno in slikovno bogatim večerom, ki je zagotovo potešil vse obiskovalce srečanja. Toda to je samo delček zapuščine Petra Nagliča, zato bo potrebno še kar nekaj srečanj s prikazi fotografij, saj je kar precej fotografij, ki jih Matjaž Šporar ne more urediti, ker so se izgubile letnice posnetka ali pa imena oseb na posnetkih. Zato so na ta srečanja s prikazi slik dobrodošli tudi najstarejši občani in občanke, ki so bili sicer v tistem času še zelo mladi, se pa mogoče spomnijo kakšnega od fotografiranih dogodkov oziroma utrinkov. Med obiskovalci tokratnega Srečanja pod Slamniki je bil tudi Domžalčan Ludvik Kovač, ki je na podal nekaj novih podatkov.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi