Dan mučenikov – Duha pa ne moreš ubiti

10. marca obeležujemo dan mučenikov, ki ima svoje korenine v krščanskem izročilu. Tradicionalno naj bi moški na ta dan prejeli simbolično darilo – suhe slive, trnje in klobaso. To naj bi jih opominjalo, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Dandanašnji pa gre bolj za izkaz pozornosti dam do gospodov, po tem, ko se dva dni pred tem oni spomnijo nanje.

Ob dnevu mučenikov se je oglasil naš bralec Anton Dimc, ki je spesnil pesem z naslovom “Duha pa ne moreš ubiti”. V njej opisuje svojo izkušnjo z boleznijo, s katero se je soočil pred leti in jo uspešno premagal. V sporočilu, kateremu je dodal pesem, ki si jo lahko preberete spodaj, je zapisal, da je že obisk zdravnika prava muka, posebej  pa je stresno, kot ti zdravnik diagnozo raka odkljuka: “Takrat zagotovo v klub mučenikov se vpišeš in vzrokov za nastanek bolezni pri sebi si iščeš. Povsem ne pripravljen se v boj z rakom podajaš in morda tudi malo sebe zavajaš, da medicina že čudeže dela, morda pa pri meni bo uspela. Statistika Slovencem gotovo ne prizanaša, koliko jim rak in covid na dan življenj ugaša … Pa vendar se splača za vsako minuto življenja borit, lahko je na koncu pozitiven izid.”

Duha pa ne moreš ubiti

Ne, nisem jaz tisti, ki bi rake lovil
in tud nisem se blizu potoka rodil.
Le čisto navaden človeček sem bil,
dokler se ti nisi v meni naselil.

Biološko sicer to ne znam razvozlat,
a zgleda, da tisti v potoku zagotovo ni tvoj brat.
Čeprav enako ime imata,
vsak v svojem okolju drugače s plenom ravnata.

Zakaj so ti notranji organi tako všeč,
ko pa zadosti maščobe na trebuhu je čez pas viseče.
Lahko bi mi malo postavo za nekaj časa popravil,
da bi v nedeljo za k maši stare obleke na zrak malo spravil.

A ti, seveda ti delaš po svoje,
uničuješ v meni, kar blo je skos moje.
Vse, kar ob rojstvu sem od mame dobil,
vse ti napadaš, a glej še vedno sem živ.

Ampak zjutraj, ko vstajam ti pa nagajam,
ko možganom dajem navodila,
da končna bitka za mene še ni se zgodila.
Dokler v možganih se energija pretaka,
v napad proti tebi še mnogo obrabnih celic koraka.

In dohtar predpisal terapijo je tako,
ki lahko al pa ne pogubi tvojo celico vsako.
Je bolje, da takoj me nehaš uničevat,
če ne bova oba v peči za sežgat.

Lahko bi pa premirje za nekaj časa sklenila,
čez leto in pol bi se bitka spet ponovila,
ker Bog v nebesih zame prostora še nima.
V vicah verjetno, kar nekaj let bi minilo,
dokler ne bi šla duša v Božjo bližino.

Do takrat pa boril se bom s tabo,
dokler imam moč in bom še za rabo.
Čeprav zmagovalec že v naprej je poznan,
a duha v meni ubijaš zaman.

Dimc Anton

Iz domačega gozda šopek cvetlic za vse tiste, ki se ne bojijo manj lepih življenjskih resnic …

 

Komentarji uporabnikov
Tagi