Vsi smo enaki. Samo nekateri bolj. #Ajdapiše
To je bil nekdaj grafit v Domžalah, na ograji med železniško postajo in OŠ Venclja Perka. Ker sem se na Gimnazijo Poljane skoraj štiri leta vozila vsak dan z vlakom, sem zato ta zapis večkrat prebrala in se mi je močno usidral v spomin. Razmišljala sem o tem zapisu še preden sem se lotila študija političnih ved in spoznala, da je v naših življenjih čisto vsaka stvar tudi stvar politike.
Na ta grafit sem pomislila med prazničnimi dnevi, ko sem brala knjigo Podobe nestrinjanja – Politični grafiti in street art postsocialistične tranzicije, ki jo je spisal dr. Mitja Velikonja. Berem zelo veliko in berem knjige z različnih področij, od romanov pa vse do najbolj znanstvenih čtiv, vmes pa rada posežem tudi po slikanicah in mladinski literaturi. O knjigah namreč pišem za slovensko revijo Bukla in zato sem na tekočem s slovenskimi izvodi knjig. Tako dobre knjige nisem prebrala že zelo dolgo in brez težav rečem, da je to knjiga, ki bi jo sama razglasila za naj knjigo letošnjega leta. Kot zanimivost naj povem, da je knjiga izšla najprej leta 2019 v angleščini, nato srbščini, sedaj pa je bila prevedena v slovenski jezik (avtor je Slovenec!), prevaja pa se tudi v makedonščino in albanščino.
»Grafiti in street art so tam zunaj s točno določenim ciljem in namenjeni vsem: preveč politični, da bi jih imeli samo za umetnost, in preveč umetniški, da bi jih prepustili samo politiki.«
Naj bom iskrena: knjiga je strokovna in zato verjamem, da vsi ne bodo navdušeni nad njo (čeprav sem sama tako močno). Vendar pa je dovolj laično napisana, da ni akademsko suhoparna, predvsem pa se čuti avtorjevo strast do grafitov, ki jih je sam raziskoval in preučeval. Trdi, da je knjig o grafitih kar nekaj, vendar so to lepe knjige, polne fotografij, ki grafite opisujejo, ne pa pojasnjujejo. »Knjiga bo dosegla namen, če bo s svojimi ugotovitvami, pa tudi pomanjkljivostmi, v širši javnosti povečala senzibilnost za tovrstno kulturo, v znanstveni pa poglobila raziskovalni interes zanjo in afirmitirala grafitologijo kot novo nastajajolo interdisplinarno vedo.« Cilj sta torej dva – ocenjujem, da je drugega dr. Velikonja uspešno dosegel, saj je njegova knjiga utemljitev grafitologije kot vede, ki združuje vse od geopolitike, zgodovine, sociologije, kulturologije, umetnosti, umetnostne zgodovine pa navsezadnje do razumevanja psihologije množic in verjetno sem še kaj spustila. Za prvi cilj pa je pomemben tudi ta moj prispevek, ki želi bralca spodbuditi, da grafite opazi.
Morda sta se me knjiga in njena tematika tako močno dotaknili, ker sem prejšnji teden pisala o prehitrem življenjskem tempu in o tem, da nismo prisotni v trenutku. Ker tisti v uvodu omenjeni grafit mi je ostal v spominu – kaj pa je zadnji grafit, ki sem ga opazila v Domžalah? Bil je še en lep o ljubezni pri blokih Bistra, pa ne vem, če je še. Vprašanje ni le, ali smo prisotni v trenutku, temveč ali se zavedamo okolice, v kateri smo? Toliko je oglasov okoli nas, toliko predmetov, ki so jih ustvarile človeške roke (od cest, pločnikov, javne razsvetljave pa vse do avtobusnih postajališč, stavb, ure, …), da morda sploh nič več ne opazimo?
»Grafiti so od ljudi. Ne za ljudi. Vsakemu gledalcu je omogočeno, da postane udeleženec.«
So grafiti vandalizem ali umetnost? Oboje in nič. Umetnost in politika. Zanimivo je, da so z nami že od samega začetka – iz časov starih Rimljanov imamo veliko zapisov o grafitih, ki so bili po mestu. Mnogi so bili politični, mnogi tudi vulgarni. Nekateri o barbarizmu – danes o migrantih. V bistvu se ni veliko spremenilo skozi človeško zgodovino. Kaj pa naj bi se sploh zares spremenilo? Ko sem pred dnevi razlagala o tem, da sem kot mlada veliko bolj čutila lastno sposobnost, da spremenim svet, ki me vsak let bolj zapušča (kar me žalosti), sem dobila v odgovor odlično misel: svet se ne želi spremeniti.
Še vedno pa močno verjamem, da je smisel življenja živeti. In zato se me je knjiga dotaknila, ker mi je pojasnila, kako slepa in arogantna sem bila, ko sem hodila po mestu in tako veliko stvari nisem opazila. Ker pišem o »stop-u« in »odklop-u«, pa ga ne dohitim oz. ga prehitim. Vsak dan se sprehodimo mimo grafitov, ki so tam – le mi moramo biti na tistem mestu. Vsak dan je toliko stvari, ki jih zamudimo, ker nismo zares prisotni. In to je moje dodatno sporočilo tej knjigi, ki je nabita z idejami ter različnimi pristopi in vam jo močno priporočam v branje.
»Grafiti in street art ne ubijajo nikogar … lahko pa koga še kako dobro pripravijo, da to stori – in v tem je njihova politična moč.«
Vsi smo enaki. Nekateri bolj. Res je. Nekateri imajo privilegije, ki jih drugi nimamo. Ne zdi se mi prav, da na to pristanemo, češ takšna je realnost, to je normalno. Narobe je. V trenutku, ko to sprejmemo za normalno, postanemo konfortni in upor se konča. V demokratični republiki ne sme nikoli biti normalno, da nismo enaki. Če tudi tako je – ni prav. In naj nam ostane jasno: kaj je prav, kaj narobe. Če tudi ne bomo spremenili tega.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.