Vsak sedmi moški – posiljen

“Stopila sva noter, zaprla je vrata, me potisnila ob zid in mi rekla, naj bom tiho,” je povedal en od sogovornikov. Drugi je dejal, da ga partnerka neprestano žali: “Ona je vedno bolj groba, vsak dan zadirčna, vsak dan eno in isto, kako nič ne delam, kako sem se zredil, kako imam mastne lase.”

Se vam zdi, da nekaj v tej novici ne štima? Saj gre za zamenjavo spolov v komentarju, ki je bil objavljen na siol.net, 14.10.2021, kot odziv na dva zadnja primera okrutnega napada na ženske pri nas. Moški se ob takem naslovu lahko samo muzajo, saj bi, menda, komaj čakali, da bi bili posiljeni. Potem njim ne bi bilo treba jemati s silo tega, kar nekateri, očitno jih ni malo, menijo, da jim pripada po naravnem in veljavnem človeškemu zakonu, ki ga pišejo – moški. To, da so podatki prikrojeni, napihnjeni in skratka neresnični, smo slišali že velikokrat. Tako meni tudi Ivan, ki je komentiral omenjeno novico in ne ve, ali noče vedeti, da je prijavljenih le majhen del takih primerov.

“Najprej tole. Vsako posilstvo oz. nasilje je strašno, vsako je tragična zgodba. Dejstva: V Sloveniji je skoraj 1,05 milijona žensk. Po vašem bombastičnem naslovu bi bilo potemtakem v Sloveniji 150.000 posiljenih žensk. Dajte no. Po podatkih SURSA (res je, da so že malo stari, drugih nisem našel) je v letih 2010 do 2014 bilo letno registriranih 225 primerov spolnega nasilja. Torej bi v tem tempu potrebovali preko 600 let, da bi prišli do vaših številk.” Ivan, 48 let (siol.net )

Problemi družbe so se vedno in povsod najprej odrazili na življenje žensk. Koronski čas je čas pritiskov, strahu in nepredvidljivosti, najbolj pri tem trpijo družine in partnerski odnosi. Zgražamo se nad talibani in njihovimi v nebo vpijočim načinom kratenja svobode žensk, a se obenem moderni Evropejci, moški, ujčkajo v prepričanju, da je pri nas vse lepo in prav. Ker je najtežje pogledati resnici v oči. Na svoja ušesa sem slišala pogovor dveh šestdesetletnikov, ko je eden samozaverovano izrekel: “Jaz sem gospodar, jaz imam denar, ona ima da me služi, do smrti!” In ta smrt se prevečkrat zgodi, ko ženska noče pristati na ponižanja in odide. Ja. Vse se začne in konča z reklamami kot je tista o Dončićevi mami, babici in dekletu – lepe, seksi in očarljive. Uspešne pa le toliko časa, dokler so zanimive za trač objave in so v družbi znanih moških. Zanimive kot okrasek in ne kot osebnosti. To so, žal, največkrat sanje mladenk, ki se potem izjalovijo v partnerskem odnosu. Pravzaprav tudi v službi in v politiki, povsod tam, kjer naletijo na sovražne moške.

“Navadno se začne s psihičnim nasiljem, s čustvenim nasiljem, z ljubosumnimi izpadi, ki jih ženske morda niti ne prepoznajo kot take, ker mislijo, da gre za ljubezen. Na žalost pa je to oblika nasilja, ki nemalokrat preraste v uboj, čemur smo bili priča tudi nedavno,” je še dodala Tanja Šket Bele in pojasnila, da ženske, ker še vedno živimo v patriarhalni družbi, doživljajo veliko nadzora, nadvlade in premoči v odnosih. Za sistemsko ureditev vseh oblik nasilja pa bi po njenem morala večjo angažiranost pokazati tudi država. (siol.net)

Vpliv tradicije je tako močan, da nasilnež svojega obnašanja ne vidi kot problematičnega in je največkrat začuden, da se o tej temi sploh govori. A tradicija bremeni tudi ženske, ki se prehitro sprijaznijo s podrejeno vlogo in, namesto, da se borijo zase, raje ostajajo prijazno tiho. Res je, v Sloveniji nas je polovica, tako kot nas je na svetu – le zakaj se potem nič ne spremeni?!

Avtorica: Mimi Šegina

Komentarji uporabnikov
Tagi