Stavka kot alarm na podhranjeno/načeto dostojanstvo javnih uslužbencev #Benjaminovglas
V zadnjih dneh prostor v družbenem ozračju zapolnjuje napoved reprezentativnih sindikatov zdravstva in socialnega varstva ter zdravstvene nege, ki so za danes 16. 2. 2022 napovedali stavko. Vlada in omenjeni sindikati tudi na včerajšnjem nadaljevanju pogajanj niso zbližali stališč glede sindikalnih stavkovnih zahtev, med drugim po zvišanju plač, zato kot po napovedih, stavka bo.
Eden od predpogojev za močno državo je, da v svoj izvedbeni ustroj zaposluje in razpolaga z najbolj kompetentnimi, izobraženimi, skratka celostno usposobljenimi ljudmi, ki bodo strokovno, učinkovito in uspešno zasledovali in izvajali naloge v javnem interesu. In to velja za vsa področja od zdravstva do šolstva in znanosti, od javnih zavodov, javne in državne uprave, do vse ostalih struktur javnega sistema.
Trenutno ta predpogoj ni izpolnjen in sicer iz več razlogov.
Če v podjetništvu velja rek, »podjetje so ljudje«, lahko to prenesemo tudi na državno/javno organizacijsko strukturo, ki zaposluje večje število človeških virov.
Če pogledamo primer zaposlenih v splošnih službah v neki bolnišnici, je bilo še 10 let nazaj število prijav na delovno mesto administratorke v bolnišnici približno 50, danes se jih nabere do približno 5. Med postopkom zaposlitve tri od petih že dobijo boljše ponudbe pri drugih delodajalcih, in tako javnemu sektorju ne ostane več veliko izbire. Ob tem, da ko izvejo da gre za delo, ki je v 22 plačnem razredu, kar pomeni približno 1.000 EUR bruto plače, in da gre za približno sedem nočnih izmen na mesec, prvotna motivacija in angažma velikokrat ugasne. Kot predstavnik mlade generacije jih povsem razumem, saj se zavedam, da znaša obrok za 50.000 EUR vreden kredit za 40m2 veliko stanovanje v okolici Ljubljane (ob tem da ga imata oba partnerja), 250 EUR na mesec, čemur je potrebno prišteti še stroške storitev ogrevanja, elektrike in telekomunikacij, idr.
Enako velja za strokovnjake s področja informatike, upravljanja s človeškimi viri, prava, ekonomije, tehnično-vzdrževalnega področja.
Ko trikrat ponoviš razpis za vzdrževalca – vodovodarja, ker ni prijav, za delovno mesto, ki v bolnišnici skrbi za upravljanje kritične infrastrukture – nemoteno oskrbo vodovodnega omrežja, ki skrbi, da iz pipe priteče čista, pitna voda, ki je osnovnega pomena za higienski standard bolnišnice, se vprašam, ali so osnovne potrebe in prioritete, ki se kažejo s podcenjenimi plačami, ki niso konkurenčne tistim v zasebnemu sektorju, saj so približno za 1/3 manjše, spregledane in lahko dolgoročno škodljive?
Med drugim se nam dogaja tehnično tretiranje/upravljanje človeških virov v javnem sistemu. Zaradi omejenega enotnega plačnega sistema smo primorani odstraniti pojem »človeških« in tako dobimo model »upravljanje tehničnih virov«, kar je s stališča raznolikosti in individualnosti vsakega zaposlenega posameznika, ki tvori javni sistem, nedopustno. Javnega uslužbenca, ki dela nadpovprečno, kot vodja ne moreš pošteno nagraditi, saj enotni plačni sistem ne zaupa javnemu uslužbencu – vodji, češ da ta ne bo učinkovito porabil javnih sredstev in v javnem interesu, zato mu ta pravica enostavno ne pripada. Med tem ko politika dnevno odloča o milijardah evrov težkih odločitvah, ki nas vse po vrsti prav tako ali drugače zadevajo, torej ugotavljam, da se zaupanje ljudi v politiko ne zrcali nazaj s politike na ljudi, saj bi v tem primeru politika poskrbela za dostojno plačilo in s tem dostojanstvo zaposlenih v javnem sistemu.
S tem ko bomo pošteno plačali vodovodarja, električarja, energetika, bomo poskrbeli za bolj kakovostno upravljanje kritične infrastrukture. S tem ko bomo pošteno plačali informatika- analitika, bomo pridobili usposobljen kader za izvedbo digitalizacije v javnem (zdravstvenem) sistemu, s tem ko bomo s trga dela pridobili najboljše, izkušene strokovnjake za upravljanje s človeškimi viri bomo zaposlovali najboljše ljudi na trgu, in tako dalje. In ko bo javni sektor, bolnišnica, imela lahko dostop tudi do najboljših kadrov, tedaj mantra »privatizacija je rešitev« ne bo več sploh alternativa.
Menim, da je v javnem interesu, da se razmerje pri plačilu za opravljeno delo na področju dela med javnim in zasebnim sektorjem zmanjša. S tem se bo povečalo tudi dostojanstvo zaposlenih, tam kjer je le-to danes že spremenjeno v poniževanje. Eden od načinov, ki bi omogočal dolgoročni razvoj javnega zdravstva (in ne le njegovo preživetje) in izhod iz na videz brezizhodnega položaja, je zagotovo redefinicija enotnega plačnega javnega sistema za vse zaposlene v zdravstvu.
Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)
Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.