Športno navdušenje nad slovenskimi uspehi v Tokiu #Ajdapiše

Primož Rogljič, Tadej Pogačar, naši košarkarji, Janja Garnbret in še mnogi drugi slovenski športniki nas v teh dneh združujejo in nam prinašajo izjemno veliko veselja. Prepričana sem, da vsi, ki sicer ne spremljajo športa, z veseljem berejo o slovenskih uspehih na Japonskem, predvsem pa smo vsi navdušeni, ker so negativne naslovnice časopisov o virusu zamenjale pozitivne novice o vrhunskih športnih dosežkih. Novice o virusu, ki nas razdvajajo, so tako zamenjale novice, ki nas povezujejo in združujejo.

Rada imam šport, vendar sem se vedno raje športno udejstvovala kot pa gledala šport. Pa vseeno ga občasno gledam, sploh tako tradicionalna tekmovanja, kot so olimpijske igre. Navijanje za tekmovalca, za ekipo, ki na olimpijskih igrah nastopa pod našo zastavo nas združuje. V času zaprtja zaradi virusa smo spoznali, da je lahko naša eksistenca zagotovljena, vendar pogrešamo druženja, saj smo navsezadnje družabna bitja.

Ko Roglič prečka ciljno črto in zmaga kronometer, ti gredo kocine pokonci. Ko zaigra slovenska himna, ti zaigra srce. Ko pade koš … Pa vendar, zakaj? Čemu se tako močno veselimo uspeha drugega? Zakaj zanj tako močno navijamo, mu privoščimo, praznujemo njegove rezultate? Čeprav nimamo dejansko z njegovim uspehom čisto nič skupnega. Nismo trenirali skupaj z njim, nismo garali, ga niti ne spodbujali v trenutkih neuspeha. Zanj smo slišali, ko je bila zgodba že uspešna in navijali zanj. Bili prisotni pet sekund v njegovi športni karieri. Edino zahvalo, ki si jo lahko štejemo, so naši davki, ki jih plačujemo in ta denar, ki gre v spodbujanje mladih športnikov ter gradnjo športne infrastrukture. To je sicer tudi pravi čas, da premislimo, ali športu namenjamo dovolj finančnih sredstev, ali dovolj skrbimo za športno infrastrukturo in ali dovolj podpiramo športna društva, ki so valilnice naših mladih športnikov ter naših prihodnjih razlogov za športno evforijo. Navsezadnje kot lahko opažamo – šport je nekaj, kar v slovenski družbi močno cenimo in občudujemo.

Zakaj torej praznujemo uspeh drugih? Si predstavljate, kako lepo mora biti, ko vas nekdo tako močno spodbuja, pa vas sploh ne pozna? Zato pa tudi pravimo, »kakšna žalost, da ni gledalcev«. Zakaj žalost? Je šport manj šport, ker ni gledalec? Je šport torej le predstava? Je uspeh manj uspeh, če ni nekoga v živo tam? Se navijanje čuti manj, če je le virtualno in ni v prostoru in času?

Zdi se mi lepo, da nas šport združuje. Da znamo v igri videti skupen cilj in spodbujati nekoga, da pride do njega. Občudujem to, da znamo ceniti uspeh sočloveka in ga prepoznati kot našega, kot skupnega. Navdušuje me, da znamo tega človeka spodbujati in navijati zanj. Četudi ga ne poznamo. Morda ravno zato ekipni športi še bolj navdušujejo, saj ne gre za uspeh posameznika in se tako še lažje poistovetimo z njimi. Začutimo, da je to naš skupni uspeh, saj smo vsi del enega naroda.

Želela bi si, da bi tako spodbujali in se tako močno vživeli tudi v drugih panogah, ne le v športu – recimo v kulturi. Navsezadnje to počnemo recimo na Evroviziji. Vendar, da bi to počeli bolj množično in s takšnim velikim navdušenjem kot v športu. Želela bi si, da to počnemo na gospodarskem področju in še marsikje drugje.

Predvsem pa bi si želela, da bi to počeli v osebnem življenju in »v našem krogu ljudi«. Si predstavljate, da bi na Facebooku tako močno podpirali svoje partnerje, otroke, sorodnike in prijatelje, kot počnemo to za športnike? Da bi naše uspehe delili na vsakodnevni ravni? Da bi se zavedali, da je včasih za posameznika olimpijski uspeh dneva že to, da vstane iz postelje – ker je pač slab dan. Si predstavljate, kakšne uspehe bi dosegali, če bi ob sebi imeli tako močne navijače?

In vprašanje za nas same: zakaj navijamo za športnike, ki jih ne poznamo in s katerimi nas druži le slovenska zastava, ne navijamo pa tako ognjevito za naše najdražje vsakdan znova?

Navsezadnje pa: ključno je navijati tudi takrat, ko se izgublja. Tekma za tretje mesto je verjetno najtežja tekma v ekipnih športih, saj veš, da je tista glavna zmaga že mimo. Vendar pa ravno ta tekma pove največ o tekmovalcih in njihovih navijačih. Težki časi pokažejo našo naravo in trenutki, ko izgubljamo, pokažejo našo moč.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi