Še en kilogram kemije v telo? #Ajdapiše
Debata o cepljenju, torej ali naj se posameznik cepi ali ne, je med drugim na pomembno raven postavila vprašanje – kaj ljudje vnašamo v svoja telesa? Vprašanje, ki so ga pred tem nekateri že poudarjali, vendar so bili v manjšini, predvsem vegani, vegetarijanci in drugače jedci ter nasprotniki cepiv na splošno, pa tudi drugi. Sedaj pa je to postala široka debata.
Ko v soboto obiščem domžalsko tržnico, sklepam, da ljudem ni vseeno, kaj jedo. Ker sicer, kako bi razložili odločitev, da na tržnici kupijo por za dva evra, v bližnjem supermarketu pa ga dobijo za pol evra? Izbira zdrave hrane ter poudarek na lokalnem in sezonskem so, poleg druženja, glavni razlogi za obisk tržnega prostora. Zdrava hrana je pomembna. Ni vseeno, kaj jemo. Toda, kaj pa vse ostale stvari, ki jih vnesemo v svoja telesa?
Velikokrat me preseneti, ko sem na obiskih pri prijateljicah, ki se trudijo jesti zdravo, torej ekološko in lokalno pridelano, in se odpravim na stranišče v kopalnico, kjer pa prevladuje nizkocenovna kozmetika. Gore izdelkov, škatle na škatle. Šamponi, balzami, geli za tuširanje, različne kreme za telo, obraz, celulit, strije, sončenje, ličila … Izdelki v plastičnih embalažah, katerih sestavin v večini ne razumemo. Če jih sploh preberemo. Po navadi jih raje ne, ker jih ne razumemo. Zakaj kupujemo drago hrano, če na telesa potem vsakodnevno nanašamo izdelke, katerih sestavin ne razumemo. Morda nam ne škodujejo. Toda, ali vemo? Predvsem pa, ali se pozanimamo? Vemo, da kreme, šamponi in celo laki za nohte prodrejo v naša telesa. Pudri, ki naši koži ne pustijo dihati. Organski UV filtri sončnih krem, ki so lahko tudi hormonski motilci. Toda, vse to uporabljamo, čeprav poznamo »stranske učinke«.
Eden od glavnih argumentov proti cepljenju je nepoznavanje cepiva – ni preverjeno in testirano. Argument je upravičen in tudi meni vzbudi občutek strahu pred prihodnostjo in posledicami, ki jih lahko prinese. Vendar pa obstaja mnogo študij izdelkov, ki jih uporabljamo in za katere se ugiba ali pa morda celo zatrdno ve, da škodujejo našemu zdravju. Pa jih vseeno uporabljamo. Primer: deodoranti v spreju.
Kaj pa zdravila? Koliko jih jemljemo in ali redno? Predvsem pa, ali smo prebrali dokazane stranske učinke? Če vzamem tableto proti bolečini ali iz drugačnih razlogov, priznam, da skoraj nikoli nisem prebrala, kakšni so stranski učinki. Psu redno dajem tablete za zajedavce. Listek z navodili vedno vržem stran. Naj tukaj še dodam vprašanje, koliko slovenskih deklet in žensk redno jemlje kontracepcijske tablete in ali so seznanjene s stranskimi učinki? Ki so dokazani na podlagi večletnih raziskav. Zakaj o tem ne govorimo veliko?
Alkohol. Cigarete. In še kaj drugega, sicer nedovoljenega. Koliko izmed nas uživa te substance? Prepričana sem, da vsi dobro poznamo posledice. Pa vendar …
Vedenje, da nas cepijo s cepivi, ki so nova in nepreverjena, ni prijetno. Je zastrašujoče. Tudi sama sem pri cepljenje imela dvome. Toda, mar ni zanimivo, da teh dvomov in strahov nisem imela, ko sem se cepila za klopni meningitis? Argument, da je slednje cepivo (bolj) preizkušeno, ni zanemarljiv. Vsekakor dejstvo je in ostaja – cepiva proti Covidu-19 niso preverjena in le prihodnost nam bo pokazala, kakšne bodo posledice. Vendar, ali je to res ključno vprašanje pri odločitvi za cepljenje? Če tako močno verjamemo v stroko, predvsem pa v preverjanje cepiv v daljšem časovnem obdobju, zakaj se potem v »mirnih časih« skoraj nikoli ne ukvarjamo s stranskimi učinki?
Vitergin, ki sem ga kot otrok lahko preveč pojedla, češ saj so vitaminčki, ni dober v prevelikih količinah. Cedevita vsebuje veliko več sladkorja kot vitaminov. Pa so jo nam dajali v velikih količinah. V velikih količinah. Kot otroci smo jedli špinačo, da bomo kot Popaj – potem pa se je ugotovilo, da morda pa le nima toliko železa. Ko sem od ginekologinje dobila recept za kontracepcijske tablete še preden sem dopolnila 20 let, nisem prejela nobenega opozorila o stranskih učinkih. Veliko stvari zaužijemo, ker so »dobre za nas«, nato pa prihodnost in dolgotrajnejše raziskave pokažejo, da morda le ni bilo najbolje. Kot so nekaj časa govorili, da jajca so superživilo, potem so bila manj zdrava, sedaj so spet zdrava. Enako z različnimi masli, olji … Veliko je, česar ne vemo.
Dejstvo je, da ne vemo, kaj nam bo cepivo naredilo. Dejstvo je, da mnogokrat vemo, kaj nam bo določena stvar naredila, pa jo vseeno jemljemo. Ali je torej posameznikova dilema glede cepljenja res vprašanje o vedenju in nepoznavanju? Ali pa je, »cepiti se ali ne«, le še ena spolitizirana tema sodobnega sveta, ki nas razdvaja? Še ena tema, ki so jo rumeni mediji napihnili, da naše možgane zapolnijo z vreščečimi, atraktivnimi, ekstravagantnimi in škodljivimi novicami? Še ena tema, kjer smo vsi Kopitarji, čeprav sploh ne sodimo o čevljih.
Če pričakujete odgovor – priznam, ne vem. Vem, da veliko ne vemo. Vem, da veliko vemo, pa vseeno naredimo nasprotno. Vem, da ne smemo verjeti vsega, kar slišimo. Vem pa tudi, da v svoja telesa vsakodnevno vnašamo mnogo stvari. Bilo bi prav, da se tudi takrat, ko ni epidemije, vprašamo – kaj vnašamo? Ali naše telo to potrebuje? Mar to res potrebujemo?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.