Prva kava, drugič. #Ajdapiše

Osmega maja 2020 sem zapisala: »Prva kava je samo ena. Bila je v ponedeljek, 4. maja 2020, in nikoli več je ne bo.«

Samo osel gre dvakrat na led. Ne vem, ali sem osel, ker sem verjela, da je samo ena kava prva, toda to mi je prišlo na misel, ko me je koledar opomnil, da mineva eno leto od moje prve kolumne #Ajdapiše na portalu Domžalec. Pred tem sem dva meseca pisala kolumne #Ostanidoma in ta zapis o kavi je bil mišljen kot prelomno dejanje. Kot dobrodošlica v svet zunaj doma. Kot konec obdobja #ostanidoma.

V lanski kolumni sem izpostavila dva pomembna vidika. Da bomo hitro pozabili na prvo kavo in padli v star način življenja, ko bo kava zopet le kava. Ter da je to sicer škoda, ker premalo cenimo malenkosti, hkrati pa je to naš veliki privilegij. Živimo na kotičku zemlje, kjer vlada mir in kjer si kavo lahko v večini privoščimo brez težav. Hvaležna sem, da imamo toliko, da smo lahko brezbrižni. Vseeno pa je prav, da se včasih ustavimo v trenutku in zares uživamo v tistem požirku dobre kavice ter se zavemo, kaj vse imamo.

24. april 2021 sem v Arboretumu Volčji potok spila prvo kavo. Druga sezona, drugi del, bi temu lahko rekla. Kaj mi je pomenila ta kava? Pomenila mi je manj kot eno leto nazaj. Ko sem se na sobotno jutro odpravila na sprehod v Arboretum, nisem niti nameravala spiti te kave. To je bil dan, ko so se kavarne odprle – kar sem vedela, vendar mi niti ni tako manjkalo kot eno leto nazaj. Čeprav sem »človek kavarn« in mi espresso v prijetnem ambientu veliko pomeni. Kavo sem dejansko spila zato, ker sem naključno srečala prijateljico v parku. Sprehodili sva se med tulipani, vsaka s svojim psom, in potem debato zaključili v kavarni.

Priznam, vseeno pa je bil poseben občutek, na katerega sem morda malo pozabila. Do takrat sem namreč kupovala kavo za s seboj v Arboretumu. Vsakič znova sem se jezila nase, zakaj sem tako lena in nimam s seboj lončka za kavo ter proizvajam dodatne nepotrebne smeti. Kava v kavarni je tako posebno doživetje tudi zato, ker je postrežena v pravi skodelici, s pravo žličko. Ne le zaradi ekološkega vidika, tudi zaradi same izkušnje. Kajti pitje kave iz plastičnega ali papirnatega lončka pač ni enako kot pitje kave iz prave skodelice. Kot pitje kave iz avtomata na klopci v Arboretumu, preprosto ni enako tistemu občutku, ko te nekdo postreže za mizo. Ko zraven dobiš vodo v steklenem kozarcu. Vodo, ki je dejansko ne plačaš! Vodo iz cevi, ker smo zopet tisti srečneži, ki živimo na tistem koncu sveta, kjer je voda pitna.

Lansko leto nisem pričakovala, da bo prišel maj, ko bom zopet pisala o prvi kavi. Ne morem, da ne bi razmišljala – bo sledila tretja sezona? Četrta? Resnično uživam v pitju kave v dobri družbi, lepi kavarni. Kavarna v Arboretumu, Češmin, Flerin in Dolce Vita so moje najljubše domžalske kavarne za pitje skodelice črne kave (in kakšen rogljiček, sladoled ali tortico zraven). Vendar pa sem spoznala, da sem lansko leto kavarne bolj pogrešala kot letos. Je to zato, ker smo se že navadili? Ker smo že doživeli zaprtje? Ali je to zato, ker je minilo toliko časa od zaprtja v oktobru in smo pozabili na kavarniške radosti? Kajti, smo veliko bolj prilagodljivi kot si mislimo. V tem času sem pila kavice na lastni terasi. Kuhano vino v decembru sem pila kar iz termovke med sprehodom po okrašeni Ljubljani. Čaj in rum sem imela v termovki, ko sem se odpravila v gore januarja. Penino sem si privoščila na razgledišču v aprilu – kar na piknik podlagi in v steklenih kozarcih. Užitki so, če jih najdemo.

Potem pa so se zopet odprle kavarne in izkoristila sem priložnost. V Arboretumu si sedaj privoščim dobro kavo v skodelici vsakič, ko sem tam. Morda pa je nauk v tem, da smo predolgo časa naivno verjeli, da je svet stabilen in nespremenljiv. Da so naši privilegiji, tudi naša pravica – tukaj za vedno. Pri sebi opažam, da čeprav prehitro padem v stare rutine, ko se kavo premalo ceni, pa sem vseeno bolj hvaležna. Ker vem, da nič ni samoumevno. Zame je to »največja korona lekcija«.

Včasih se vprašam, ali se v pisanju ponavljam. Toda ravno prejšnji teden sem prebrala, da je bilo na svetu o vsem že vse povedano. Ponovno pišemo, ker pozabimo in ker je potrebno znanje obnavljati. Tako kot pozabimo, da je kava privilegij. Da ni samoumevna. In da je prav, da smo za njo hvaležni. Lahko je le kava – del našega vsakdanjika. Lahko pa je vsaka kava tako posebna kot je »prva kava«. To je v našem delu sveta izbira posameznika – kako bo živel. Kaj bo opazil in kaj bo cenil. Če bomo le sposobni videti svet v pozitivni luči in se bomo znali ustaviti ter začutiti hvaležnost.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Tagi