Prva kava #Ajdapiše

Kava je v slovenski kulturi zelo pomembna zadeva. Naj navedem tri najpomembnejše: slika Kofetarice, Cankarjeva »Mati, kave bi« in pa naša kultura pitja kave. Vsak Slovenec ima svojo kulturo pitja kave (in vsekakor smo bolj narod kave kot pa čaja), ki jo je predvsem razvil iz svoje družine. Se zgodi, pa vseeno zelo redko, da pijete drugačno kavo kot vaša družina. Smo pristaši kafetjere, pristaši turške, pristaši »mašinc«.

Razmišljam, da morda te različne tradicije pitja kav, ki smo jih nedvomno prinesli iz tujine še bolj dokazujejo, da je Slovenija resnično stičišče Zahoda in Vzhoda, morda Zahoda in Balkana. Pijemo jo z mlekom ali brez. S sladkorjem ali brez. Na poti na morje smo vsi navdušeni nad Petrolovo kavico. Ena zanimivost – ste vedeli, da prodajo 15.000 kav na dan? Jaz sem privrženka črne kave brez sladkorja, toda njihov kapučino je fantastičen.

V ponedeljek, 4. maja, so bila družbena omrežja polna kav. »Prva kava« so se vrstile objave tako kot so se nekaj tednov nazaj vrstile objave prvih pekovskih izdelkov z drožmi. Tudi sama sem se podala na prvo kavo – spila sem jo za mizo v Arboretumu Volčji potok z drago prijateljico. Bil je ponedeljek, lep dan. Naredili sva en krog po parku in se nato usedli v kavarnico. Privoščila sem si kavo s smetano in bila je odlična. Po dolgem času kava ni bila več le pogovor z nekom, temveč si bil dejansko prav vesel te kave. Pogrešali smo to …

Toda, ko se teden pregiba k vikendu, vse manj je teh objav in kava spet postaja »le kava«. Navada. Morda razvada. Predvsem pa še ena izmed kopic stvari, ki jih imamo in ne opazimo. Sprašujem se, ali resnično opazimo nekaj šele, ko to izgubimo? Najbolj zanimivo se mi zdi, da se tega dejansko zavedamo. Naši možgani želijo biti pozorni, ampak… ljudje smo bitja navad. V času karantene smo se pogovarjali in govorili (tudi sami sebi, morda še najbolj sami sebi) – sedaj bo drugače, več časa si bomo vzeli zase, bolj bomo cenili te malenkosti, ki so nam bile »odvzete«. Vendar je dejstvo, da bomo padli v svoje rutine in pozabili na to. Kava bo kmalu le še kava. Bo sedenje na sončku, bo pogovor s prijateljico, bo izgovor za opravljanje … vendar ne bo več to, kar je bila v ponedeljek. Nekoč mi je znanec razlagal, da nobena cigareta ni več tako dobra kot tista, ki jo je pokadil prvo kot »mulc« in jo je ukradel mami. Vsa leta kajenja je čakal, da bo prišel tisti dober občutek … pa ga ni bilo. Naposled je tudi on nehal kaditi.

Kakšno upanje nam daje spoznanje, da tako hitro pozabimo na včerajšnji dan in razmišljanja ter izkušnje tega dne? Kako hitro pozabimo na tisto, kar tudi sami ocenjujemo kot »pomembno«. Zakaj cenimo, kar nimamo? Oziroma da najbolj cenimo šele, ko to izgubimo? Morda je to spoznanje težko – bodisi, da smo bolj sebični kot si želimo verjeti, da smo. Bodisi, da se iz svojih izkušenj ne učimo, čeprav bi si želeli. Morda pa smo preprosto ljudje bitja navad in hitro pademo v neke tirnice ter pozabimo na preteklost – ne iz sebičnosti ali tega, ker se nismo sposobni oziroma željni učiti, temveč preprosto takšni smo. Čeprav smo ljudje, pa v nas biva živalski nagon po preživetju. Večinoma tudi nagon po užitku in  udobju. Ne le nagon, tudi naš spomin je naravnan »preživetveno« – si predstavljate, da bi se spominjali vseh stvari, ki smo jih doživeli? Pozabimo, zato da gremo lahko naprej. Živimo namreč v sedanjosti.

Nobena kava ne bo več takšna kot je bila tista v ponedeljek. Vendar tukaj ni obžalovanja. Tukaj je veselje, da živimo na tistem delu sveta, kjer imamo toliko izobilja, da ga velikokrat ne opazimo. Jemljemo ga kot samoumevnega. Za kratek čas smo občutili, da ni samoumevno. Vendar bomo hitro spet to pozabili. To je pač naš sistem delovanja. Življenje gre naprej in čedalje bolj sklepam, da moramo pozabiti na takšne stvari. Zato da gremo naprej. Da doživimo druge stvari. Bistvo življenja namreč ni iskanje bistva, bistvo je živeti življenje.

Pred kratkim mi je znanka, gospa dejala – »V življenju so redki tisti veliki trenutki sreče. Pomembno je, da si vsak dan iz malenkosti narediš trenutke veselja. To je dejansko življenje.« Nobena kava ne bo kot ponedeljkova. Bodo pa kave. Bodo sončni dnevi, ko bomo zdravi in bomo klepetali s prijateljico v kavarni. Četudi kave ne opazimo, pa nas čakajo druga veselja, druge sreče, drugi tisti »prvi trenutki«, ki nam polepšajo dan.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)