Primanjkuje nam pravih vzornikov #Ajdapiše

Vaš otrok je ukradel nekaj sošolcu. Njegov izgovor, opravičilo, je, da je tudi sošolec njemu nekaj ukradel. Ni dileme – jasno razložimo, da slabo dejanje sočloveka ni opravičilo za naša dejanja.

Zakaj torej kot odrasli tako radi valimo krivdo na druge? Vsi politiki kradejo, torej bomo še mi malo ogoljufali državo. Včasih je resnično občutek, da naš nacionalni šport ni smučanje ali kolesarjenje, temveč kako državo prinesti okoli prsta. Če to naredimo na legalni, ne pa legitimni način, pa še toliko bolje. Sanjamo o državah, kjer se cedita mleko in med, mi pa nismo čebelice.

Ko si otrok, je svet veliko bolj črno – bel. Prav in narobe je jasno. Ko pa odrasteš, pa se vse spremeni v veliko sivino. Pravilno in napačno izgubijo tisto ostrino, zato ju je težje prepoznati. Naj nadaljujem pri primeru – če otroku jasno pojasnimo, da kraja ni pravilna, tudi če krade sošolec, kako pa obrazložimo, ko krade učitelj? Kako otroku pojasnimo, da je prav, da ON dela pravo stvar, čeprav tisti, ki bi mu moral biti vzor, torej učitelj, ne počne tega? Čemu torej? Ker je pač tako pravilno. In ker je pač tak svet. Čeprav si želimo otroka čim dlje pustiti v svetu Božičkov in pravljic s srečnim koncem, pa bo slej ko prej se moral soočiti z realnostjo – da tisti, od katerih pričakujemo vzorno dejanje, znajo razočarati.

Kako se torej odzvati, ko nam nekdo pridiga o maskah, pa je potem ne nosi? Kako se odzvati, ko voditelji naše države za uporabo komunikacije uporabljajo družbena omrežja, namesto da bi nas nagovorili preko novinarske konference in sporočil za javnost kot je (politično – družbena) praksa? Kako naj razumemo termin odstop, ko nekdo ponudi odstop, pa se pošto ne prebere? Mislim, da ni potrebe nadaljevati s primeri.

Obsodi greh, ne obsodi grešnika. Zakaj? Da grešniku odpustiš in mu ponudiš možnost, če se pokesa (!), da se v prihodnosti izkaže bolje. Smo »kot sodniki« sposobni razlikovati?

Nekateri otroci, katerih starši kadijo kot Turki, tudi sami kasneje kadijo kot Turki. Nekateri pa so izrazito proti kajenju. Nekateri otrocih, katerih starši so jih zapustili, tudi sami nikoli niso dobri starši. Nekaterim pa družina ravno zato toliko več pomeni in svojim otrokom dajejo vso ljubezen ter varnost, ki jo lahko. Kaj je torej s temi vzori in vzorniki? Nas otroci res toliko kopirajo kot verjamemo? In koga posnemamo mi sami?

Drugih ne moremo spreminjati – vsaj nič ne moremo zares spremeniti danes. Sebe pa vedno lahko spremenimo. Zato bi bilo prav, da začnemo pri sebi. Da mi sami delamo pravilno stvar, ker je tako prav. Skozi proces socializacije bi se morali naučiti, kaj je prav in kaj narobe v naši družbi, v naši državi. Smo se naučili? In to delamo? In tako učimo tudi svoje otroke? Kajti delanje prave stvari ima dve pozitivni posledici – ustvarjamo boljšo družbo, predvsem pa ustvarjamo sami sebi boljše življenje. Morda nas na kratek rok zadovoljijo lažje poti v življenju, na dolgi rok pa se ne splačajo. Na dolgi rok šteje predvsem to, da smo »v miru sami s seboj«.

Idealistično in utopično bi bilo verjeti, da bomo vsi delali prav in da je možen svet, kjer teh slabih anomalij ne bo. Vendar moramo strmeti k temu, kajti na tak način bomo prišli do točke, ko bo večina delala prav. In večina je zakon. Ne v slengovskem smislu, da je to »top, fantastična, čudovita« stvar, ampak zakon kot pravni termin. Kaj se bo zgodilo, ko bo večina delala pravično, pravilno, pravo stvar? Vse deviacije bodo odklonilne. Nezaželene.

Naš cilj mora biti, da bo politika, ki se ne bo držal ukrepa, ki ga sam promovira vsak dan, tako sram, kakšen lapsus je storil, da bo odstopil. Naš cilj mora biti vodja države, ki komunicira s svojimi državljani tako kot se dogaja na Novi Zelandiji – kjer posameznik dobi občutek, da vodja dela za dobro ljudi in jim je pripravljena dati iskren odgovor o svojem delu. Vodja, ki ne le s svojim delom, temveč tudi s svojim načinom komunikacije daje vzor drugim. Kajti na položaju vodij bi morali imeti vzornike.

V filmu Klic divjine (2020, glavno vlogo igra Harrison Ford, sicer pa posneto po knjigi Jacka Londona) se na prikupen način pokaže, kdo je pravi vodja. Prikazuje pasjo vprego, ki se ustavi na počitku. Vodilni pes steče do zamrznjenega jezera in on prvi pije. Ko nek drugi pes pride, da bi on tudi pil, vodja zarenči. On pije prvi, ker je on vodja. Prostora za pitje je pa dovolj samo za enega. Pokaže svojo moč. Nek drugi pes pa gre malo stran in s svojo močjo, svojo iznajdljivostjo, naredi dovolj veliko luknjo v led, da lahko vsi pijejo hkrati. To je pravi vodja. In tak človek, ali pa pes v tem primeru, je lahko naš vzor. Ker, da si vzor, si moraš zaslužiti. S svojim delovanjem v vsakdanjem življenju.

Moralo bi nam postati pomembno, da smo vzor. Vendar najprej sami sebi. Nato pa bi morali jasno in nedvomno povedati, kaj ni prav in kaj ne spoštujemo. Ker ni prav, da posamezniki s svojim slabim delovanjem uničujejo pomembne (politične) funkcije v tej državi! Vendar pa menim, da moramo izbrati pravi način, kako to povedati. In spuščanje na raven žaljivk na Twitterju ni primerno – ne za vodjo, niti ne za nas same. Čas je, da se naši standardi dvignejo in da zahtevamo več – od nas samih, od naše družbe, naših vodij in naše države. Ker verjamem, da lahko gradimo (družbo, državo) bolje. Vsi skupaj.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

 

Komentarji uporabnikov
Tagi