Prilagodljivost ni vedno prednost

V šoli so nas učili, da je za preživetje bolj pomembna prilagodljivost kot moč. A do kam lahko seže prilagodljivost, da nam ne začne škoditi?

Sodobno življenje nas neprestano postavlja pred nove izzive, ponuja nam množico izbir, ki jih zares ne potrebujemo oz. jih nismo zmožni sprocesirati. Naši možgani potrebujejo čas, da bi »zadevo« premislili, ocenili in jo potem vzeli ali zavrgli. Namesto pomanjkanja sedaj trpimo zaradi presežka ponudbe, ki smeti naše možgane in okolje. Otroci se danes zmrdujejo, če, recimo, nimajo interneta in so jim na voljo le domači programi s katerimi so bili njihovi starši v otroštvu povsem zadovoljni. Ne gre zato, da bi se morali vrniti v preteklost, le da je treba razumeti, da je ustvarjanje ponudbe 100 in več programov na katerih se večinoma vrtijo reklame, ne predstavlja kak premik na boljše. So pa izgovor za višje cene storitve katere potem sploh ne morete izrabiti in so vam bolj kot ne v napoto.

Danes se srečujemo s preobilico izdelkov, ki so poceni, a so slabe kvalitete in zahtevajo neprestano zamenjavo oz. nakupovanje. Starejši gospod je razlagal, da ima trideset let staro kosilnico, ki še čisto lepo deluje, ima tudi dva starejša avta, ki ju, če se kdaj pokvarijo, lahko sam servisira. Pravil je tudi, da je raziskava avtomobilskega trga pokazala, da nekoč vodilne znamke zahodnih avtomobilov zaostajajo po kvaliteti za tistimi z vzhoda. Resnica je, da je skoraj ni novotarije z elektroniko, ki bi jo človek lahko sam popravil, a smo od nje vedno bolj odvisni, čeravno ni zanesljiva, kot smo to pričakovali. A tudi na to smo se prilagodili.

Kaj sploh pomeni, da smo se prilagodili? Pomeni, da smo se prepustili rasti in razvoju, ki nas prehitevata po levi in desni strani. Obloženi z milijoni drobnarijami in izbirami ne opazimo več, da postajamo vedno bolj pasivni in depresivni, ker čutimo, da nam čas polzi iz rok in tega ne moremo obvladati. Pa je res tako? Ne moremo ali nočemo poseči v tok dogodkov?

Lahko se prepričamo, da živimo v najboljšem od vseh svetov, čeprav vidimo, da naše življenje ni odvisno od naših sposobnostih, znanja in spretnostih kot od tega, kje se nahajamo na družbeni lestvici. Storitve, ki so bile brezplačne postajajo nedosegljive in že našim otrokom dajemo vedeti, da je denar vladar sveta. Vprašajmo se, katerega in kakšnega sveta? Kje je meja čez katero prilagoditev pomeni našo pogubo?

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.