Dušanov tedenski meni: Predsedniki, ki skačejo iz hladilnika in igralci, ki se klofutajo na podelitvi oskarjev

52. del Dušanovega tedenskega menija

Pozdravljene, drage bralke. Pozdravljeni, dragi bralci. Še en teden je švignil mimo in spet je čas zato, da osvetlimo nekatere najbolj zanimive dogodke, ki so se dogodili v dneh, v katerih smo na koledarju obrnili list. Marec se je poslovil, pozdravil pa nas je april. 

Začnimo z zadevo, ki se je zgodila na oni strani luže. V gledališču Dolby v Hollywoodu, se je zgodila tradicionalna podelitev oskarjev, najbolj znamenitih in cenjenih nagrad v svetu filma. Letošnja podelitev je bila 94. po vrsti. Roko na srce je ob treba povedati, da je podelitev oskarjev daleč stran od slave in glamurja. Lanskoletna podelitev teh nagrad je namreč beležila najnižjo gledanost vse od leta 1953. Je pa bila letošnja podelitev v marsičem posebna. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so prireditev vodile tri voditeljice. Tri ženske. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je oskarja prejel gluh igralec. Vse skupaj pa je zasenčil izpad na odru, kjer je Will Smith (sicer prejemnik oskarja za glavno moško vlogo), udaril Chrisa Rocka, ker je le ta izrekel neslano šalo na račun njegove žene. Družbena omrežja so seveda takoj preplavili komentarji o obsodbi nasilja. Vse lepo in prav. Strinjam se. Toleranca do kakršnegakoli nasilja mora biti ničelna. A se nekako nisem mogel znebiti občutka, da vsi ti komentatorji niso bili tako odločni in glasni v preteklih dveh letih, ko so nad nami izvajali nasilje tako, da so nam v imenu zdravja menda, natikali maske. In nam onemogočali pravico do dihanja svežega zraka. Ko so nam z različnimi ukrepi omejevali gibanje. Ko so nas dresirali kot cirkuške živali in nas poskušali na vsak način prepričati, da to počno za naše dobro. Če že imamo ničelno toleranco do nasilja, potem je prav, da jo imamo vedno in povsod. Ne pa le takrat, ko nekdo na odru nekoga udari. In niti ne veš, ali je bilo vse skupaj pristno, ali zaigrano in zrežirano. Navsezadnje na tem mestu govorimo o igralcih, ki so na račun svojih igralskih sposobnosti zaslužili milijone.

Naša aktualna oblast se je odločila, da ukine oziroma zapre ruski dom v Ljubljani. Gre za institucijo, ki spada v kategorijo: znanstveno kulturni center. Center, ki je med drugim prirejal razstave, simpozije, tečaj ruskega jezika, izposojo knjig ruskih avtorjev, itd, ni bil nikoli financiran s slovenskega proračuna. Rusi so ta center financirali sami. Priznam, da te kolektivne histerije ne razumem najbolje. Najprej smo s prometa umaknili ruske sadike. Nato prepovedali nastope ruskim športnikom. Zdaj smo prišli že do kulture. Močno dvomim, da so za rusko ukrajinski spor, ki se dogaja v letu 2022, krivi ruski pisatelji, skladatelji, baletniki, umetniki, ki so mrtvi že več kot 100 let.

Dve ne ravno spodbudni novici, sta se pretekli teden zgodili tudi v našem gospodarstvu. Najprej je bila objavljena vest, da Žito – nekoč cvetoča firma v slovenskih rokah, ki smo jo prodali hrvaški Podravki – ukinja delovna mesta, ter zapira obrat v Ljubljani in obrat v Novem mestu. Dan kasneje pa je slovenska industrija jekla (SIJ) sporočila, da bo zaradi krčenja proizvodnje brez dela ostalo najmanj 30 ljudi.

Posebnega obiska, pa je bil na poti v službo deležen naš kmetijski minister Jože Podgoršek. Pred prostori kmetijskega ministrstva ga je pričakala množica več kot 50 kmetov, ki zahtevajo višje odkupne cene mleka. Odkupne cene mleka so pri nas za 5 centov na liter nižje od evropskega povprečja.

Na Potoški gori pri Preddvoru, je divjal silovit požar na težko dostopnem terenu. Kot, da že to samo po sebi ni bilo dovolj, je vmes še močno pihalo, na račun česar se je požar širil še hitreje kot bi se sicer. V izjemni akciji je sodelovalo več kot 200 gasilcev iz 30 gasilskih društev, 4 helikopterji slovenske vojske, v gašenje požara pa se je vključil tudi hrvaški canadair (specializirano letalo za gašenje požarov), ki je vodo zajemalo v Bohinjskem jezeru.

Medtem, ko je pri nas predvolilna kampanja ob bližajočih parlamentarnih volitvah v polnem teku, pa so prejšnjo nedeljo na volišča odšli tako na Madžarskem, kot v Srbiji. Za vse nas, ki vsaj z enim očesom spremljamo politično klimo v obeh državah, so bili rezultati volitev pričakovani. Vse kaj drugega kot zmaga Viktorja Orbana na Madžarskem in Aleksandra Vučića v Srbiji, bi bilo čisto presenečenje. In medtem, ko je bil Orban v trenutku zmagoslavja umirjen in dostojanstven, so Vučiću, ki se je režal kot pečen maček ob zmagi igrali trubači. Pa še torto je dobil, na kateri je upodobljen on, kako skoči ven iz hladilnika, kot je to storil v enem od promocijskih tv spotov. Ob ogledu tega prizora mi je bilo jasno, da bi se srbski predsednik dobro znašel tudi v poziciji stand up komika. Le nasmeh ljudi v državi, v kateri minimalna plača znaša 300 evrov, brezposelnost pa je krepko prek 30%, bi verjetno bil bolj grenak. Sicer pa, saj veste kako pravijo. Vsak narod ima takšno oblast, kakršno si zasluži.

Današnji zapis pa zaključujem z dvema zelo lepima novicama s sveta športa. Hokejisti Jesenic so se po pravi drami uspeli uvrstiti v finale Alpske lige, kjer bo njihov nasprotnik italijanski Asiago. Košarkarji ljubljanske Olimpije pa nadaljujejo fascinanten niz neporaženosti. Na kolena so spravili tako srbski Partizan kot špansko Valencio. Lepo je bilo videti halo Tivoli nabito polno. Kot v starih časih, ko je bila Olimpija strah in trepet v evropski košarki.

Tako. Za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi