Pismo sodržavljanom: Hvala vam #Ajdapiše
Dragi sodržavljani,
Ko sem začela razmišljati o petkovi kolumni (današnji torej), sem bila v veliki dilemi – kaj naj napišem? V reviji Domžalec, ki je izšla ta teden in ste jo vsi občani nekdanje domžalske občine prejeli brezplačno na dom, sem v svoji kolumni pisala o naši Sloveniji. Kaj naj torej še napišem, sem se spraševala. Zdi se mi, da vsi samo še pišemo o tem prazniku, kar je sicer po eni strani edino pravilno, toda po drugi strani pa, mar se ne ponavljamo? Mar niso vse kolumne in razmišljanja zelo podobna – kritike naše razdvojenosti, analize preteklosti in vprašanja o prihodnosti.
Kaj naj torej napišem? Predvsem pa, kaj naj še napiše ena Ajda, ki s to osamosvojitvijo, vojno in neodvisnostjo ni imela čisto nič? Ko je Kučan govoril o sanjah in so tanki brneli v Trzinu, sem jaz verjetno spala. Morda jedla. Jokala namreč baje nisem veliko. Ne vem, ker se nič ne spomnim. V tistih junijskih dneh sem bila namreč stara devet mesecev. Kaj naj torej povem jaz, ki me ni bilo zraven? Ki nisem videla, nisem doživela, nisem prispevala. Jaz, ki pravim, da je to moja Slovenija, pa mi je bila dejansko podarjena in nisem zanjo prav nič tvegala.
Toda, kako ne pisati o njej, moji, naši Sloveniji? Kako naj na današnji dan, 25. junij 2021, ne pišem in ne razmišljam o svoji državi, svoji domovini? Ni vprašanje spodobnosti niti dolžnosti. Temveč je nuja v meni – moram pisati o njej.
Na današnji dan sem prelistala nov Slamnik, v katerem je tudi intervju z gospodom Bojanom Končanom, upokojenim polkovnikom in poveljnikom Slovenske vojske, ki ga je napisal Miha Ulčar. Gospod med drugim kritizira aktualno politiko in opisuje, kako si samooklicani osamosvojitelji zaradi osebnih interesov prilaščajo osamosvojitev. Dotaknile pa so se me njegove besede: »Kljub vsemu pa se je za samostojno Slovenijo splačalo boriti. Ni mi žal.«
Hvaležnost. To je tisto, kar čutim danes. Kar čutim, ko se omenja Slovenija, vojna za Slovenijo, neodvisnost … Hvaležnost je tisto, o čemer lahko pišem.
Hvaležna sem vsem posameznikom, ki so se odločili in odšli na referendum. Vsem, ki so glasovali za našo samostojnost. (Upam, da bo to tudi motivacija za prihodnje volitve in referendume – ne gre se o nas, temveč o naših zanamcih. Bomo sprejeli dobre odločitve, da nam bodo lahko hvaležni? Ali jih bomo razočarali?)
Hvaležna sem vsem posameznikom, ki so prispevali k naši samostojnosti – bodisi na političnem, vojaškem ali drugem področju.
Hvaležna sem vsem, ki so imeli pogum in se odločili »za našo stvar« – vsem, ki so tvegali. Vsem, ki so doma skrivali orožje. Vsem, ki so izstopili iz JLA. Vsem, ki so pred osebno korist postavili našo skupno državo. Predvsem pa NAŠO PRIHODNOST.
Ko pišem te besede na vrtu pred hišo, v samostojni in neodvisni državi, kjer vlada mir – čutim hvaležnost. Hvaležnost, da smo se odcepili. Hvaležnost vsem, ki so prispevali kamenček v mozaik. Tako samoumevno jemljemo to svojo državo … Zaboli, ko nekdo reče – eh pa saj ta naša vojna sploh ni bila vojna. HVALA, da je bila »le« to, kar je bila. To ni samoumevno! Bili so posamezniki, ki so garali in ki so pravilno odreagirali, da se je zadeva mirno zaključila. Zdi se mi nizkotno in brez spoštovanja, da danes poniževalno gledamo na osamosvojitveno vojno. So posamezniki, ki so prijeli za orožje v zadnjih junijskih dneh, vedeli, da bo trajalo le deset dni? Da bo tako mirno, kot je bilo? Ne. Retrospektivno smo lahko zelo pametni. Zato še enkrat – hvala vsem, ki ste imeli pogum.
Lansko leto avgusta je Domžale zadela toča. Kot članica Civilne zaščite sem nekaj dni pomagala pri »akciji«. Bil je neverjeten občutek – čutila se je solidarnost in pripravljenost posameznikov, da pomagajo sočloveku (kolumna Oda gasilcem – https://domzalec.si/display/oda-gasilcem-hvala-ajdapise/). Imeli smo skupni cilj in stopili smo skupaj. V analizi tistih dogodkov in dogodkov 90 – 91 se vprašam: ali smo ljudje res tako neumni, da cenimo le, ko izgubimo? Da moramo doživeti izgorelost, preden ugotovimo, da preveč delamo in smo narobe sestavili seznam prioritet svojega življenja. Moramo resno zboleti, da cenimo življenje in se naučimo hvaležnosti? Ali potrebujemo vojno, da cenimo mir? Gospodarja, da cenimo svobodo?
Šele takrat, ko ceniš svoje zdravje, si zanj tudi hvaležen. Naši možgani so naravnani tako, da opazijo, kaj nam manjka in ne tisto, kar imamo. Na nas samih je, da svoje možgane izučimo in natreniramo – da fokus preusmerimo drugam, torej na vse tisto, kar imamo. Na domovino, ki je naša, samostojna in neodvisna. Na vse te posamezne državljane, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja za našo domovino. Na posameznike, ki so pred svoj interes postavili skupni interes. Ko bomo cenili, bomo hvaležni. In ko bomo hvaležni … takrat bomo želeli ohraniti tisto dobro, kar imamo. Nič nam ne bo pretežko, kajti vedeli bomo, kaj so naše želje, naše vizije. Naša domovina – ne za nas. Temveč za naše potomce. Da jim izročimo, kar je bilo izročeno meni. Ko ti nekdo nekaj podari, je izključno na tebi, da se odločiš, kaj boš naredil s podarjenim. Vrgel na tla in zanemaril? Ali pa izkoristil priložnost in iz tega naredil še nekaj več, nekaj še boljšega? Nekaj, kar boš lahko nekoč ti podaril naprej.
Hvala vsem.
Ajda Vodlan
*********************************************************
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.