Partizani so se vrnili v gozdove na Kolovcu #Ajdapiše

Zakaj so se »banditi« vrnili in kdo so?

Imam velikega psa po imenu Don, ki izgleda kot velik zlati prinašalec, v resnici pa je mešanček. Prav z njim sem se v teh dneh skrivala po gozdovih na Kolovcu. Pozitivni rezultat na PCR testu me je namreč zaprl med štiri stene, država mi je zapovedala izolacijo. Neka izjema je sicer, ki dovoljuje sprehajanje psa, če nimaš nikogar drugega, vendar mi ni jasno, kako to dokazuješ oziroma nasprotno, kako ti inšpektor to uspešno izpodbija. Dejstvo je, da bi morala biti doma. Jaz pa sem se spravila s psom v avto in odpeljala v gozd. Izogibala sva se vseh ljudi in razen na razdaljo (ne meter in pol, temveč bolj deset ali več metrov), nisva srečala nikogar. Pa še vedno sem se počutila slabo. Ne fizično, temveč v glavi. Da delam nekaj narobe. Iz zato trdim, da sva se skrivala kot dva partizana.

Kako sem zbolela, ne vem. Vem pa, da zbolimo, ker naš imunski sistem ni dovolj odporen. Kljub cepivu sem namreč razvila določene simptome, ki veljajo za »blažje«. Cepila sem se takoj, ko se mi je ponudila možnost. Razlog ni bil, da bom odšla na morje ali hodila po zabavah – čeprav oboje rada počnem. Razlog je bil, ker sem verjela, da je to odgovorno do drugih. Pri svojih enaintridesetih letih, z dokaj zdravim načinom življenja in redno rekreacijo ter nobenimi alergijami ali boleznimi, namreč nisem kandidat za hujši potek bolezni. Priznam, da sem še dolgo v dvajsetih letih imela kot osebno zdravnico pediatrijo dr. Ažman (vse do njene upokojitve), ki jo močno pogrešam – bila je zdravnica, ki mi je dajala nasvete o čajih in zdravem gibanju. Vsak, ki jo pozna, dobro ve, da slednja to tudi živi in tako sem njene nasvete upoštevala ter vedno zaupala njeni presoji. Zaupanje pa je tisto, ki ga v teh časih pogrešam. Zaupanje do zdravnikov, do ustanov, do sistema. Četudi se trudiš pozitivno gledati na svet, zaupati v dobro v ljudeh in predvsem verjeti v ljudi na položajih, v tej situaciji spoznaš, da si sam. Sistem te je zapustil.

Tvoj osebni zdravnik ti ne poda nobenih zdravstvenih priporočil – zgolj birokratska navodila. Prejmeš dokumente o prebolelosti, v aplikacijo zVem je dodan še en dokument v različnih jezikih, izveš vse o bolniškem stažu … Nihče pa ne spregovori s teboj o tem, kaj jemati, da boš bolezen lažje preživel. To moraš poiskati sam na spletu ali povprašati prijatelje, klasično po slovensko se moraš zanesti na svoje zveze. Poklicati prijatelje, ki so zdravniki, raziskovalci, zdravilci … Predvsem pa nikogar ne zanima, zakaj si dobil bolezen. Kako živiš? Imaš dostop do zdrave prehrane? Se gibaš? Ko te študentka z NIJZ pokliče in povpraša o simptomih, je ne zanima tvoje zdravje. Zanimajo jo podatki, ker jih javijo v sistem. Šteje statistika, ti si pa le številka.

Koliko je podjetnikov, ki so čutili, da jih je država pustila na cedilu in danes vračajo »pomoč«? Koliko je bolnih, ki ne pridejo na vrsto? Koliko je revnih otrok, ki bi jim morali stati ob strani, pa smo jih prepustili, da so sami. Koliko ljudi ima psihološke težave, ker so zaprti med štirimi stenami? … Vsak sistem ima svoje napake. Popolnosti ni in anomalije se dogajajo. Toda, kje je meja med napakami v sistemu in zlomljenim sistemom?

Ko sem se po banditsko sprehajala med čudovitimi drevesi na Kolovcu, sem razmišljala, da sistem rešuje zdravstveni sistem, ne pa zdravja ljudi. Takrat me je prešinilo, da sem se po teh gozdovih sprehajala že lansko leto, ko so bile občinske meje zaprte. Cepila sem se iz istega razloga, kot sem se lansko leto držala ukrepa v času prvega zaprtja, da nisem izvajala adrenalinskih športov. Ker sem razumela koncept: če se bodo reševalci ukvarjali z nepotrebnimi poškodbami, ne bo reševalcev, da se ukvarjajo s tistim, kar je v danem trenutku bilo pomembno. Slednji ukrep in tudi ostajanje v občini je bilo morda še bolj banalno kot to, kar delajo/delamo danes. Pa vendar je takrat še vladalo neko zaupanje …

Morda je cepivo pripomoglo, da nisem na slabšem v bolnišnici. Morda pa me je pustilo na cedilu v obeh razlogih, zaradi katerih sem se tudi cepila: skrb za svoje zdravje (vseeno sem zbolela) in skrb za sočloveka (cepivo namreč daje občutek pretirane varnosti). Sprejemeš posledice svoje odločitve. Po prvem cepljenju z Astro sem imela namreč reakcijo – toda bila je moja odločitev in stojim za njo. Ker veš, zakaj to delaš, ni težko. Ko pa danes razmišljam, da ljudi silimo k cepljenju, pa se vprašam: smo res tako neodgovoren narod in nam je vseeno za sočloveka, družbo? Se bodo cepili le zato, ker se morajo?

Zakaj ljudje ne zaupamo? Ker vodilni na naša pleča dajejo sistemske napake. Covid-19 ni novost, pa še vedno so naše rešitve le maske, cepivo in testi, namesto da bi razmišljali, kakšno opremo in prostore potrebujemo, če je res problem v tem, da bi bilo preveč ljudi v bolnišnicah? Predvsem pa, mar ni glavno vprašanje – kaj delamo, da bi pridobili več dobrega kadra v zdravstvu?

Človek naj se cepi zaradi svojega zdravja? Ni problema. Zato da bo reševal sočloveka in sodržavljane? Z veseljem. Ali pa naj se cepi zato, ker mora reševati zdravstveni sistem, ki ga naši politiki niso reševali vsa ta leta? Tukaj pa se zalomi. Zato imamo upor. Ne, ker je ljudem vseeno za sodržavljane in državo. Ko je kriza, vsi letimo: gasilci prostovoljno gasijo požare, zbiramo zamaške za bolne otroke, tudi v času prve karantene smo vsi doma. Ni nam vseeno. Vendar naš sistem prevečkrat preživi, ker ga rešujemo prostovoljno v svojem zasebnem času. S socialnimi problemi se največkrat ubadajo nevladne organizacije, v gorah nas rešujejo prostovoljni reševalci in podobno. Navsezadnje tudi marsikateri nižji uradniki rešujejo situacije v državni upravi, učiteljice, ki delajo nadure, medicinske sestre, ki jim je mar. Toda koliko sistemskega bremena bomo še dajali na pleča posameznika?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.