Osem stvari, ki jih lahko Domžalčani počnemo v času #ostanidoma – drugi del, leto dni kasneje #Ajdapiše

Prispevek 8 stvari, ki jih lahko počnemo v času #ostanidoma je bil moj prvi prispevek na Domžalcu. Iz zapisov #ostanidoma je nastala kolumna #Ajdapiše in ko sem na Facebooku videla »memory« tega prispevka, torej objavo lanskega leta, me je stisnilo pri srcu. Zakaj, sem se spraševala. In iz radovednosti sem kliknila na članek.

Ko sem začela z branjem prispevka, sem se spomnila na čas pisanja. Karantena je bila nekaj novega. Kaj sem jaz takrat vedela o epidemiji, karantenah, socialni distanci? Nič. Vse je bilo novo. In seveda, kar je novo, je vznemirljivo. To sem tudi čutila v svojih besedah, ki so bile polne optimizma, zagona in pomirjanja – saj ni nič hudega, če moramo ostati doma, so stvari, ki jih lahko počnemo. Lahko se družimo na daljavo. Se še spominjate tistih prvih dni doma, ko smo imeli Zoom/Skype pogovore s prijatelji? Bili smo nevedni, vendar optimistični.

Optimizem sem v veliki meri obdržala ves čas, čez celo leto. Tudi, ko sem morala Hrvaško, moje drago morje, predčasno zapustiti in spremeniti moj dopust. Tudi, ko sem odpovedala načrtovane zabave za svoj 30. rojstni dan. In tudi, ko so bile vse novoletne zabave prepovedane. Toda ta čas velike noči pa se me je še posebej dotaknil. Čeprav vedno poudarjam, da težki časi niso časi za obup – to so časi, ko se pokaže, kdo je zares močan in kdo ne. To je čas, ko se izkažejo naše sposobnosti ter vrline. Prijatelja spoznaš v nesreči? Res je. Sebe pa v težkih časih.

Zakaj torej sedaj? Ker je občutek déjà vu. Termin izhaja iz francoščine in dobesedni prevod je »že videno«. Veliko noč sem že preživela v karanteni, ločena od širše družbe družine in prijateljev. To je tisto, kar najbolj prizadene. Ni več novo in zatorej ni vznemirljivo. Pogrešamo »tisto staro« in se sprašujemo, kdaj bo konec. Resnično verjamem, da bodo posledice vseh teh karanten takšne, da si sploh ne znamo predstavljati. Strah nas je, ker ne vemo, kako se bo vse odplačalo in kako bo gospodarstvo »zalaufalo«. Strah nas je za naše otroke. Toda mislim, da največji udarec, ki smo ga in ga še bomo doživeli, pa se dotika našega smisla. Kdo smo, če ne delamo, dobivamo pa mesečni dohodek? Kaj je naš smisel, če mu odvzamemo službo? Mnogi se s tem soočijo, ko odidejo v pokoj. Sedaj pa smo se s tem soočili v širšem obsegu. Kako velik smisel ima zares naše delo?

Lotila sem se branja lanskega prispevka. Priporočala sem vam branje Slamnika, ki je dostopen preko spleta, sama pa ga rajši berem ob kavi in rogljičku kar v »tradicionalni« obliki. V tem letu sem velikokrat imela toliko časa, da sem ga resnično prebrala v celoti. Vključno z reševanjem križanke! Priporočala sem vam, da se obrnete na Ano Cajhen in si naročite nov slamnik. Ker poletje prihaja, bodisi na prostem in na Hrvaškem, ali pa zaprtem na terasi – v vsakem primeru sonce bo, vam jo še vedno priporočam.

Poudarila pa sem tudi Knjižnico Domžale in Mestni kino Domžale. Prav ti prebrani alineji sta me iz prestrašenega občutka povrnili v stanje moči. Pred lanskim letom se v Knjižnico Domžale nisi mogel vpisati preko spleta. Če si želel knjige, si moral po njih v knjižnico. V »najbolj zaprtih« dnevih pa so se knjižničarji znašli – ne le, da so omogočali izposojo preko telefona in prevzem kar zunaj pred Mercatorjevo stavbo, ampak so naredili korak dlje. Za tiste, ki jim ni uspelo prevzeti knjig, so jih prostovoljci dostavljali na dom. Ljubezen do knjig je premagala vse težave. Hkrati pa je lansko leto pokazalo, kako veliko ljudi si želi pomagati sočloveku – primere prostovoljstva smo doživljali na vsakem koraku.

Mestni kino Domžale je lansko pomlad med karanteno filme prikazoval preko Facebooka. Poleti smo filme gledali v avtomobilih (drive-in kino), na dvorišču Kulturnega doma Franca Bernika in jeseni na spletu preko platforme Vimeo. Sedaj pa so naredili pomemben korak naprej – možen je ogled filmov v visoki kakovosti na spletni platformi. Plačamo vstopnico za ogled novega filma s podnapisi. Seveda to ni enako kot, če bi si film ogledali v prelepi dvorani kulturnega dvoma. Toda pomembno je opaziti, kje vse smo napredovali v enem letu. Ko razmišljamo, da po svetu vozijo avtomobili brez voznikov, se nam naši premiki zdijo majhni uspehi. Če poznamo birokratske prepreke javnih ustanov in zavodov, se zavemo, da so to veliki koraki naprej. Najbolj ključno pa je – naprej gremo. Ni enako, kot je bilo lansko. Stvari se spreminjajo, svet gre naprej in najpomembnejše: so ljudje, ki jim ni mar. So ljudje, ki se trudijo in delajo za našo prihodnost.

Vprašanje za težke čase je preprosto – kdo bomo mi? Tisti, ki ustvarjajo prihodnost ali tisti, ki nergajo nad sedanjostjo?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.