Odnosi v razvalinah #Ajdapiše

Odnosi med nami. Sliši se tako enostavno, pa je zgodovina človeštva polna propadlih …

Pravijo, da je Chat GPT pričetek nove revolucije. V zadnjih stoletjih smo jih doživeli kar nekaj: industrijska pa tehnološka med najpomembnejšimi. Revolucija ne pomeni nič drugega kot hitra in korenita sprememba – spremembe pa se sicer dogajajo ves čas. Toda, če na tehnološkem in naravoslovnem področju tako zelo napredujemo, kako pa je z napredki na družboslovnem, humanističnem področju?

S slednjim vprašanjem sem se nanašala predvsem na psihologijo, morda tudi antropologijo in sociologijo. Kako zelo smo se kot ljudje spremenili?

Pred časom sem v neki knjigi prebrala zanimivo tezo – veliko več skupnega kot različnega imamo s človekom iz bodisi katerekoli človeške dobe v zgodovini. Več nas druži kot razlikuje. Si moremo to misliti? Ko pomislimo na človeka iz srednjega veka, Antike ali pa celo oddaljene kamene dobe – več nas druži kot razlikuje? Mar res? Dejansko res. Pa to priznamo? Niti ne.

Naučeni smo, da na preteklost gledamo iz vzvišene (arogantne) pozicije. Naučeni smo, da je zgodovina Zahoda linearna premica – vse bolj gremo navzgor. Vse boljši in razvitejši smo. Pa smo res? In v čem?

V mojem domovanju imam nekaj čudovitih naprav. Ena tistih, ki nam je sicer že samoumevna, je seveda električna napeljava. Ko potrebujem svetlobo, prižgem luč. Ko vrže ven varovalko, to še znam urediti. Kaj več, pač ne. Potem je še ena čudovita zadeva: tekoča voda. Ko sem žejna, odprem pipo. Ko je posoda umazana, jo dam v pralni stran. Ko so oblačila umazana, jih dam v stroj. Potem je tukaj hladilnik: brez težav imam hrano za nekaj dni. V zmrzovalniku za več mesecev. Pa seveda televizija in internet, brez katerega ne gre. Tudi to kolumno shranjujem na »oblak« in če ni interneta »sem mrzla«. Tudi uredniku je ne morem poslati. Navsezadnje pa ena mojih najljubših novitet: robotski sesalnik. Ki dela tukaj okoli mene, ko pišem. In ga imam tako zelo rada.

Nobene od teh naštetih stvari ne znam sama izdelati. Nobene popraviti. Pa vendar smo kot človeštvo na tem področju napredovali. In smo napredovali na mnogih področjih: tudi recimo na zdravstvu in tako živimo veliko dlje. Toda, ali smo kot ljudje kako drugačni kot smo bili? So naši odnosi boljši? Odnosi do drugih in do nas samih?

Žal imam občutek, da ne napredujemo. Da morda celo nazadujemo.

Morda ste že slišali za Wim Hofa. In »njegovo« metodo potopa v ledeno vodo, ki ima mnoge pozitivne učinke. Verjetno pa ste že slišali za vse tiste, ki se hodijo v ledeno vodo potapljati k izviru Kamniške Bistrice. Morda ste med njimi. In da ne boste mislili, da vas obsojam. Nasprotno: sem velika zagovornica »njegove« teorije. Kar se mi zdi smešno je seveda, da je to nekaj novega. Potop v ledeno vodo je navsezadnje nekaj najbolj naravnega. Vendar dejansko ni tako smešno – saj smo se tako močno oddaljili od narave, predvsem pa od samega sebe, da se nam zdijo te stvari novitete. V nas pa prebujajo najbolj prvinske nagone: tisto, kar nas dela ljudi, živalska bitja.
V teh dneh sem bila udeležena v sporu v odnosu. In ugotovila sem, da sem se obnašala kot užaljen otrok. Po eni strani je moj zagovor enostaven: bila sem prizadeta in nisem znala drugače. Po drugi strani pa sem začutila, da se od mene pričakuje, da se obnašam kot odrasla oseba – druga oseba v odnosu me spoštuje dovolj, da me obravnava na tak način. Na način, da ni nič narobe, če poveš, kaj te je prizadelo, samo da poveš. Da izraziš bolečino. Strah. Travmo. Negativne pretekle izkušnje. Pa nisem znala. Rajši sem vztrajala v molku in bolečini. Čemu?

Navsezadnje tudi zaradi tega, ker nismo bili naučeni drugače. Kdo izmed nas je bil naučen, da naj čustva izraža iskreno? Naj prizna bolečine in strahove? Naj se izpostavi. Naj prizna. Prizna kaj? Da je le človek?

In zato se vprašam o vseh teh naših napredkih in revolucijah. Koliko smo zares napredovali? Koliko pa smo še vedno zadrti neandertalci? Koliko smo otroci v odnosih in kdaj zares odreagiramo »kot odrasli«? Znamo? Se bomo naučili? Se želimo? Predvsem pa: ali pričakujemo to drug od drugega?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.