Mojega sončka pa ne boste samotestirali. #Ajdapiše

V sredo je v Sloveniji potekala revolucija. Skoraj tako je izgledalo. Na koncu pa v večini šol ni bilo nič hudega. Strinjam se, da bi se lahko VSI samotestirali doma. Ne le otroci, tudi samozaposleni. Bilo bi namreč veliko bolj logično, kajti če si okužen, tako ne bi bilo potrebnih toliko karanten, ampak bi ostal doma in ne bi kot kužen prišel v šolo oziroma v službo. Vendar očitno zaupanja v tej državi ni, kar sem pisala že prejšnji teden. Ne vem, morda je tolažba, da je tako v vseh državah, tudi tistih severnih in zahodnih, ki jih mi tako radi postavljamo za vzor. Meni se to zdi slaba tolažba. Po pravici sem tudi že naveličana vseh teh primerjav s tujino in psovanja lastnega naroda, da smo Balkanci – če smo iskreni, je sporno že to, da še vedno dojemamo besedo Balkanec kot negativno. Pa tako razgledan narod, civiliziran naj bi bili …

In ker je postalo samotestiranje za vse učence obvezno, je nastal vik in krik. Ki je šel tako daleč, da so se že začele kazenske ovadbe ravnateljev, ker posegajo v pravice njihovih otrok.

Saj morda je res paradoksalno – toliko časa smo otroke učili, da naj si stvari ne tlačijo v nos (recimo frnikole so bile v mojem otroštvu zabavna prigoda), sedaj pa jih vlada poziva k temu. Verjamem, da obstaja možnost, da se kakšen otrok nerodno poškoduje pri tem. Toda, mar se ne poškodujejo tudi pri igrah z žogo, pri plezanju na drevesa (ali to sploh še počnejo?) in navsezadnje tudi pri teku po stopnicah, ko hitijo iz ene učilnice v drugo. Možnosti, da se poškoduješ v tem svetu, so velike. Če pa smo čisto zares iskreni: nihče na koncu ne preživi.

Toda, dejstvo je – virus obstaja, želimo šolo v šoli in ne na daljavo ter otrok ne želimo množično cepiti. Testiranje ni želja nikogar, je pa očitno trenutno najboljša izbira. Glede na visoko število okuženih, ki so tudi cepljeni, bi bilo seveda smotrno, da se samotestiramo vsi. Tukaj je namreč na mestu argument staršev, da se morajo njihovi otroci testirati, učitelji pa se ne potrebujejo, če so cepljeni – čeprav je očitno, da cepljeni lahko zbolimo (vem iz lastne izkušnje). K temu moramo dodati, da naj bi cepljeni v manjši meri prenašali virus (tudi to lahko potrdim, ker okoli mene ni nihče zbolel in smo se družili tisti vikend). Morda kar najbolj žalosti v teh dneh je pomanjkanje argumentirane debate. Nismo na dveh bregovih, temveč na ekstremnih pozicijah in se žal zaradi vseh ekstremnih razmišljanj (virus ne obstaja; 5G zarote in podobno) izgubijo dobri argumenti. Kajti na obeh straneh obstajajo dobri argumenti, smotrni in verodostojni. Žal so čedalje manj slišani v teh absurdnih časih.

Vprašanje samotestiranja cepljenih je žal tudi slaba promocija cepljenja, ki že tako ali tako ni priljubljeno v tej naši državi. Mehka prisila, da se cepiš zato, da se ne potrebuješ testirati, da kam lahko greš, je to, da se cepiš. Razlog je seveda dokaj neumen in bi bilo bolj smotrno, da se cepiš, ker želiš zavarovati sebe ali druge. Toda, v teh časih, ko bi se moral testirati na dva dni, je popolnoma razumljivo, da se cepiš tudi samo za to. Ni prav. Toda je pa razumljivo.

Poleg podcenjevanja otrok, da se torej niso sposobni samotestirati, se mi je zdela grozna tudi logika, ki je v zadnjih letih pri nas postala samoumevna – kdo bo odgovarjal? Spomnim se iz časov začetka moje gimnazije, torej recimo 2005, ko sem se smejala neki objavi, da na mikrovalovki v Ameriki piše, da mačke ne smeš dati na sušenje (gretje?) v napravo. Danes se mi zdi to manj smešno, ker so opozorila, kaj vse se NE sme in kdo odgovarja, že vsepovsod. Ko pride ideja za projekt, ni več glavno vprašanje, kako bomo nekaj izpeljali, temveč kdo odgovarja in kaj vse gre lahko narobe. Iskreno povedano: vse prevečkrat pri nas nihče ne odgovarja, ker vsi odgovornost valimo drug na drugega. Je pa sila preprosto, odgovorni smo le zase na koncu dneva. Morda lahko zaradi pomanjkanja odgovornosti izgubite službo, plačate odškodnino, morda celo pristanete v zaporu, toda realnost je, da nobena odškodnina ne povrne v prvotno stanje. Izkušnje pridejo in ne odidejo. Torej, mar ne bi bilo smiselno, da namesto vprašanja, kdo bo odgovarjal, če gre kaj narobe, naredimo VSE, kar je v naši moči, da do tega ne bo prišlo? Aljoša Bagola v svoji knjigi Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke odlično zapiše problem današnjega sveta – vsi iščemo najlažjo pot, namesto da bi se osredotočili na to, kako mi postanemo močnejši in nam torej nobena pot ni težka. Jaz temu pravim, da moramo mi postati Rambo in nič nam ne bo hudega. Mar ne bi bil torej čas, da začnemo verjeti v naše sončke, ker so sposobni! Ne le sposobni kot mi, temveč bodo verjetno v življenju dosegli še veliko več kot bomo mi. Realnost drugje po svetu je, da sedemletniki streljajo s puškami, osemletniki kopljejo v rudniki in desetletnice rojevajo otroke. Hvaležni smo, da imajo naši otroci lahko lepo otroštvo. Toda, lepo otroštvo je naša izbira, ker jim lahko to podarimo. Ker želimo, da se ne obremenjujejo s plačevanjem položnic, čiščenjem stanovanja, kuhanjem kosila in drugimi tegobami vsakodnevnega življenja. Hočemo, da se igrajo, verjamejo v Božička in jim je lepo. Da so veseli ter se smejijo. To jim želimo zato, ker jim privoščimo veselje in ne zato, ker dvomimo v njihove sposobnosti preživetja. Privoščimo jim! Toda zaslužijo si tudi naše spoštovanje, to pa pride tudi z odgovornostjo. Mi pa jim ne damo prvega, ker ne verjamemo, da so sposobni drugega. In to ni njihova napaka, temveč naša. Ker niso v prvi vrsti otroci, temveč so ljudje. In so bodoči voditelji naše družbe, naše države.

Navsezadnje pa se je v teh dneh izkazala še ena zanimivost. Mnogi otroci so želeli v šolo, čeprav so se morda njihovi starši upirali samotestiranju. Zakaj? Ker ne želijo izstopati. Želijo biti s svojimi sošolci. Mar je to pokazatelj, da nas bi morali demokracijo učiti otroci, ki očitno bolje razumejo, kaj pomeni, se prilagoditi in delati skupaj? Kajti na koncu dneva demokracija ni le izražanje mnenja vseh, ki so del skupnosti, temveč predvsem vladanje večinskega dela te skupnosti.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.