Kuna na kuno, evro na evro – kdo si še lahko to privošči? #Ajdapiše

Ko vsaka stvar postane dražja za kuno ali dve, koliko ljudi ostane doma na dolgi rok?

Če je bilo pivo lansko leto 20 kun, je letos 23 kun, sladoled pa je iz 10 kun prešel na 12 kun. To je zgolj primer iz Istre, sicer pa so mediji polni podobnih zgodb podražitve iz celotne Hrvaške že od samega začetka sezone. Glede na to, da bodo v naslednjem letu prešli na evre, lahko pričakujemo še dodatne podražitve. Pa k temu vključimo še vse napovedane podražitve v jeseni, s katerimi nas vsi (upravičeno?) strašijo. In vprašajmo se: kje so meje teh podražitev? Kaj si bomo v prihodnosti sploh še lahko privoščili?

»Pa saj ne želim jamrati, toda da pa čisto vsaka stvar postane dražja …« in »Saj vem, da sem srečen, ker sem sploh lahko na morju, ko drugi niso, toda …« sta le dve izmed podobnih izjav, ki jih slišiš v debatah pripadnikov slovenskega srednjega razreda, ki poletje preživljajo na Hrvaškem. Tistih »srečnežev«, ki imajo dovolj denarja, da lahko nekam celo odpotujejo to poletje. Ironično se ti srečneži, ki nekaj imajo, kar si sami zaslužijo, več ubadajo s tistimi, ki ostajajo doma, ker nimajo nič, kot pa tisti, ki imajo vse, in poletja preživljajo na jahtah v najbolj luksuznih pristaniščih tega sveta. Čemu je tako? Ker tisti najbogatejši živijo v svojem svetu. S privatnimi letali letijo na svoje zasebne otoke in se ne zavedajo težav ljudi, ki so na dnu. Ta podoben problem lahko najdemo tudi pri najvišjih intelektualcih, ki zaprti v akademskih krogih in institucijah, preučujejo družbo, hkrati pa nimajo realnega stika z njo.

Vsaka stvar je dražja. Razumemo, da so se določene stvari podražile, ker se je podražila logistika, ki navsezadnje predstavlja velik delež večine produktov. Na mestu je seveda tudi logično vprašanje, ali se je logistika res upravičeno podražila, toda naj bo tokrat v ospredju vprašanje, ali se storitve upravičeno dražijo? Vse in v takšni meri?

Prejšnja poletja sem preživljala na jugu Dalmacije, na koncu polotoka Peljašac, v majhni vasici po imenu Lovište. Tam je zgolj ena majhna trgovina, v kateri velikokrat zmanjka mesa, sveže zelenjave in sadja praktično ni, ko pa pridejo večje jadrnice, pa zmanjka tudi piva. Eno leto je bila težava celo z dobavo jajc, ki jih nismo imeli tudi po dober teden in jih nato dobili na Korčuli. Cene v tem majhnem marketu so do 20% višje kot v veliko večjem supermarketu v najbližjem mestu Orebič, do katerega pa je vseeno slabe pol ure vožnje. Vsako leto znova sem se spraševala, kako domačini preživijo te visoke cene (višje zaradi turistov in višje, ker pač lahko, saj trg oziroma povpraševanje določa ceno), saj se je že meni zdelo v tej trgovini vse tako zelo drago? Ali se to sprašujejo tudi Nemci, Nizozemci, ki pridejo s svojimi veliko višjimi plačami v Slovenijo in v naših supermarketih ugotovijo, da nimamo nič ceneje kot oni, morda določene stvari celo ceneje? Vsekakor pa imamo v večini nižje gostinske storitve kot oni, tudi v najbolj turističnih mestih kot so Portorož, Bled in Ljubljana. Kar je logično: ker imamo nižje plače kot oni. Kar pa za Hrvaško torej ne moremo trditi. Kaj se torej dogaja? In do katere cene smo pripravljeni plačevati te dražje storitve? Dokler si bomo lahko privoščili ali bomo na eni točki rekli ne in si kavo skuhali v apartmaju, pivo in sladoled pa kupili v trgovini?

Na koncu dneva pa sledi vprašanje: do kdaj si bomo lahko privoščili te podražitve? Cene rastejo, vlade sicer ukrepajo, toda v primerjavi z vsemi podražitvami, so njihovi ukrepi bolj kot ne kaplje v morju. Večkrat pišem o materializmu, ki nam ne prinaša zadovoljstva in da se morda skrivajo odgovori naše duhovne sreče in miru v večjem minimalizmu, v izboljšanih odnosih znotraj družbe, predvsem pa lepšem odnosu, ki ga imamo sami s seboj. To je odgovor, ki ga vidim za naše izgorelosti, depresije in nezadovoljstvo. Toda na to pot se moramo podati sami in zavestno. Ne pa da smo v to prisiljeni, ker si ne moremo nič več privoščiti.

Ko sem odraščala, so vsi moji prijatelji odšli poleti na morje. Če nič drugega, so praktično vsi starši še v začetnih dneh Slovenije imeli priložnost, da odidejo v sindikalne hišice ali prikolice. Zaradi optimizacije poslovanja se je to prodalo, v zasebnem in javnem sektorju. Lepo je, da vsako leto Deželak v svoji akciji zbere več denarja za otroke, ki še niso bili na morju. Lepše bi bilo, da bi sistem vsakemu posamezniku omogočil dovolj, da svojega otroka pelje na morje v objemu lastne družine. Ko sem odraščala, smo množično smučali. Danes je to vse bolj šport bogatih. Pa ne le otroci – koliko slovenskih upokojencev si ne more nič več privoščiti?

Demokracija je sistem, ki bo uspeval dokler bo srednji razred večinski. Vse večje materialno pomanjkanje bo vodilo v duhovno pomanjkanje, v vse večje nezadovoljstvo, pa navsezadnje tudi v nezaupanje v lastno državo in sistem. Morda je le kuna ali dve gor, ali pa evro, dva … Morda pa je evro tam in evro drugje, pa skupaj na koncu meseca konec življenja, ki smo ga poznali. Nič hudega, saj naše babice niso imele vsega, kar smo imeli mi? Res je. Vendar ali ni naša želja, naš skupni cilj, da ustvarjamo boljši svet, kot je bil, boljšo družbo, kot je bila?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.