Komu bomo pomagali? Zakaj? #Ajdapiše
Počasi prihajajo dnevi, ko bomo najnujnejša dela v državi po poplavah naredili in bomo vsi na varnem, vsi imeli vsaj začasno nočišče in pa hrano na mizi. Začela se bo prava sanacija: zbiranje denarja in obnove. Na MMC portalu je bil objavljen članek, da Belgija še dve leti po poplavah rešuje situacijo. Kajti dela ni malo. Obnoviti je treba domove, mostove, ceste, šole, vrtce, … Potrebujemo denar in ljudi, ki bodo vse to zgradili. Potrebujemo tudi reciklažo odpadkov (saj ste videli velike kupe smeti) in to sploh ni enostavno, če so vsi ti odpadki prepojeni z vodo, pa tudi fekiljami. Poleg vsega naštetega bi bilo smotrno tudi preveriti, kaj bi lahko naredili več na preventivi – katere hudournike bomo uredili, katere nasipe zgradili? In poleg vsega tega pa so tukaj še projekti, s katerimi moramo nadaljevati in žal bo verjetno še kakšna kriza, nesreča, s katero se bomo morali soočiti.
In tako se postavi vprašanje prioritet: komu in kako pomagati?
Naj podam primer: bomo pomagali samo tistim, ki nepremičnine niso zavarovali? Bomo na takšen način solidarni? Ali pa bomo »kaznovali« tiste, ki so se trudili poskrbeti zase v mirnih časih?
Predvsem pa me bega vprašanje, do katere meje bomo pomagali? Je v Sloveniji res dovolj, da rečemo, nekdo ima hrano, če smo mu podarili moko, olje pa makarone? Tako prehitro včasih rečemo, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Kajti naj tako povem (pa me potem popljuvate): prvič je vprašanje, če oseba sploh ima kuhinjo, da kaj skuha. Drugič pa je vprašanje, ali bi vi, v času, ko vam je že tako hudo, ker vam je odplavilo vse (in to dejansko vse, od hladilnika pa vse do albumov s fotografijami), imeli voljo, da spečete kruh? Mar ne bi bila prava pomoč v teh časih, da nekomu podarimo sveže pečeno žemljo, nutelo in druge dobrote, ki jim prinesejo vsaj nekaj utehe v teh dneh.
Bilo bi prav, da ločimo – kaj pomeni biti brez hrane, brez vsega in pa kaj pomeni biti brez »nekaj več«. Ko pride katastrofa, se najprej pomaga s tistim najbolj nujnim. Toda potem pa bi morala priti zavest, da pomagamo še en korak več. Olje, sladkor, moka so nujne potrebščine in menim, da v 21. stoletju to ne bi smel biti več naš standard. V teh dneh, ko preidemo iz prve v drugo fazo pomoči, bi se morali spraševati ravno to. Kako ljudem, ki so delali, da si omogočijo nek standard in ki delajo še danes, omogočimo, da jim vsaj malo pomagamo spet pridobiti ta standard. To so ljudje, ki sicer niso socialni ogroženi, vendar so sedaj utrpeli Nesrečo. Ves čas govorimo o tem, da želimo ustvarjati več, da želimo biti boljši, da še nismo druga Švica. Kako torej lahko za tiste v stiski rečemo, kaj je dovolj pomoči? Koliko pomoči bi si pa mi želeli v teh dneh? Kje je tista meja med tem, da se ne naredi dovolj in da se podari preveč (ter posledično potem sploh ne več pričakuje, ampak kar sebično zahteva)?
Težki časi so za nami. Vendar nam je v teh težkih časih uteho dajala solidarnost, ki smo jo kazali na vsakem koraku. Skrbi me, da je konec solidarnosti. Da se bo sedaj le s prstom kazalo, kdo je nekaj dobil in ni bil upravičen. Kajti dejstvo je, da vsak, ki se bo trudil delati dobro v teh dneh, bo prejel eden ali dva očitka. Zakaj nisi pomagal še tistemu in še več? Zato bi si za prihodnje dni želela predvsem še več solidarnosti. Če bo kdo kradel pomoč, seveda ni prav. In prav je, da kot družba obsodimo nepravilna dejanja, izkoriščanje sistema. Vendar pa preden spregovorimo in s prstom pokažemo na nekoga, pomislimo. Nespregovorjene besede še vedno lahko spregovorimo, spregovorjene pa ne moremo vzeti nazaj. In zato bi si želela, da se morda večkrat ugriznemo v jezik. Da verjetno ne vemo vseh okoliščin in da je vedno lažje obsojati, kot pa razumeti. Predvsem pa kanček več prijaznosti do tistih, ki se trudijo pomagati – kajti delajo napake. Ampak napak ne boš naredil le v tistem primeru, ko popolnoma nič ne boš naredil. To pa verjetno ni sprejemljivo v teh dneh? Zato bodimo včasih s tistimi, ki so se odločili, da nekaj delajo in pomagajo, kanček strpnejši. Kajti karkoli delaš, ne moreš ugoditi vsem. Če imaš omejen budžet, pa še toliko manj.
Naj torej živi solidarnost. Ne le na ta ponedeljek …
Hkrati pa ne pozabimo, da na vseh obmocjih po Sloveniji se niso v tej drugi fazi in se vedno resujejo najbolj nujno. Naj ne bo dalec od oci, dalec od srca …
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.