Ko za vsako rešitev najdemo težavo #Ajdapiše

Smo postali družba, ki za vsako rešitev najde težavo in potem rajši nič ne naredi?

Spomnim se pred leti, ko sem brala, da v Ameriki piše na mikrovalovni pečici, da v njo ne smeš dati žive mačke. Zdelo se mi je smešno (če je sploh res?), hkrati pa banalno. Toda, ko danes bereš etikete na izdelkih v Sloveniji, tudi najdeš različne banalnosti. Gel za tuširanje res ni dobro popiti – čeprav dobro diši. Moramo to res napisati na embalažo? Kot v času Covida-19, ko so bile maske obvezne tudi zunaj in so ljudje spraševali, če si sam v gozdu, ali jo moraš tudi nositi oziroma ali ti bo inšpektor napisal kazen. Če je tam inšpektor nisi sam, če ti pa inšpektor sredi gozda, ko sta sama napiše kazen, pa je tudi druga banalnost naše absolutno preveč birokratske države (ki žal res obstaja!). Kdo je torej kriv za ta banalni svet? Ljudje, ki sprašujejo neumna vprašanja, ki tožijo podjetja ali pa država, ki išče nove in nove načine, kako birokratsko zaustaviti takšne primere?

Država. Toda država smo mi, kajne?

Kdaj pa smo postali tako banalni? Kdaj smo začeli tako slepo slediti črki na papirju, da je zdrava kmečka pamet nekaj absurdnega? Kdaj smo postali država pravnikov? Kdaj je postalo dovoljeno zgolj tisto, kar ni prepovedano? Kdaj smo postali tako birokratski? Kdaj je postalo sprejemljivo, da v službi sprejemamo sledenje vsem navodilom, čeprav še tako v nasprotju z našo vestjo, ker pač sicer izgubimo službo? In predvsem: kdaj se je naša miselnost tako zelo spremenila, da smo nehali iskati rešitve, temveč iščemo zgolj probleme, kje nas lahko nekdo toži oziroma bomo za nekaj odgovarjali? Kdaj je ta miselnost, da preučimo vse še tako absurdne scenarije (in torej zapravljamo naš čas za banalnosti!) postala »modra«, češ pripravljeni smo na vse … In kdaj smo se odločili, da rajši nič več ne naredimo, ker če nekaj naredimo, gre lahko kaj narobe?

Ko pozimi zapade sneg, se hitro jezimo, če ni takoj počiščeno. Saj plačujemo, mar ne? Ko poplavi podvoz v Domžalah pri policiji, če je veliko neurje, se jezimo, da je voda in je avto obtičal v vodi. Ne razmislimo, da bi morda naredili kratek obvoz, ki bi nas stal morda 5 minut dodatne vožnje. Ker saj mora funkcionirati. Vse mora funkcionirati. Vedno. Če ne, je kriv sistem in ta naša država. Ker nismo Švica, pa bi morali biti.

Veliko je področij v naši državi, ki so slabo urejena in ne bi smela biti. Tista najbolj osnovna – to da imaš dostop do osebnega zdravnika in ginekologa. To da bi moral vsak otrok imeti topel obrok. To da bi si vsak, ki v naši državi dela in plačuje davke, lahko privoščil vsaj kredit, da kupi stanovanje in hkrati dostojno živi. Osnove nimamo urejene po vseh teh tridesetih letih in to je resnično naša prava sramota. Veliko je stvari, za katere bi nas lahko bilo sram. Ne pa to, da se ukvarjamo z banalnostmi. Drug drugemu paramo živce in kritiziramo malenkosti. Ker v življenju nikoli ni vse popolno in prihaja do napak, prihaja do trenutkov, ko nekaj ni v redu in ne deluje. Vendar se to popravi in karavana gre naprej. Pri nas (pa to ne velja le za Slovenijo, temveč širši zahodni svet) pa se zdi, da smo se začeli ukvarjati z malenkostmi, pozabljamo pa na glavne in pomembne stvari. Ker vidimo, da jih nismo sposobni urediti

Ko v tujini, sploh recimo v Istri, kjer sem ravno bila ali pa v Franciji, opazuješ krožišča, se vprašaš, zakaj pri nas ne moremo imeti več krožišč? In nato prebereš slovenska določila o velikosti krožišč, pa obmejnih pasovih, pa nato dodaš lastnike parcel in njihove pravice … hitro prideš do odgovora. Tako je vprašanje, ki si ga vse premalokrat zastavljamo: zakaj v Sloveniji določene stvari ne uspejo? Kje so naše ovire in zakaj še vedno obstajajo. Mora biti birokracija res tako močna? Mar nas res birokracija ščiti ali nas že ovira? Kajti vse bolj smo družba, ki išče pravne luknje in krivine. Že stari Grki in Rimljani pa so vedeli, da je dobra družba tista, ki ima malo pravil. Tista, ki potrebuje le nekaj »osnovnih« pravil, kaj je prepovedano. Da nam torej pravo pove, kaj se ne sme, kaj je tisto resnično krivično in napačno ter prepovedano – ne pa tisto, kar pravo danes postaja: pravilo, kaj sploh lahko. In tako postajamo invalidna družba, ki je sama sebi največja ovira.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi