Kdo koga ovira?

Ljudje se staramo, res da ne vsi enako: eni ostanejo vedno stari trideset, drugi pa petnajst let, tretji so od rojstva starčki. Hočem reči, da nas ne izdajajo leta temveč naš pogled na življenje.

Ko se pogovarjam z upokojenkami, ki hodijo na Tretjo univerzo in različne delavnice, organizirane za tretje življenjsko obdobje, ugotovim, da so ženske bolj radovedne in se pripravljene učiti in naučiti kaj novega. Ne glede na leta, stopnjo izobrazbe ali stan. Učenje je nekaj, kar je človeku najbolj lastno in se nikoli ne neha. Seveda, če si odprte glave in živahnega duha.

Presenetljivo pa je, da mladi od starejših pričakujejo, da so pasivni, nezainteresirani in vedno na voljo za ukvarjanje z vnuki. To velja še posebej za babice. Mnoge, ki so se sprijaznile z vlogo podpornice drugim in so se že zdavnaj poslovile od lastnih želja, to nalogo vestno izpolnjujejo do konca življenja. Služiti staršem, družini, službi, prijateljem, pomoči potrebnim… Seznam je neskončno dolg, a se nazadnje konča z utrujenostjo in občutkom pozabe. Hvaležnosti za vse podarjene ure in dneve in leta je bore malo. Na ženske služabnice smo navajeni kot na gretje ali vodo – na nekaj kar je nujno in vedno dostopno, brez vprašanj in plačila.

Neka prijateljica mi je zaupala, da je, ko je odšla v pokoj in so jo čez čas vprašali, če se dolgočasi, odgovorila, da sploh ne. Zdaj ima čas za mnoge aktivnosti, ki jih tudi počne in ji nikakor ni dolgčas. Prav nasprotno. Reakcija njenih otrok in prijateljev je bila eno samo očitajoče presenečanje, začudenje in zadrega. Kako? Zakaj? Morala bi jih pogrešati, svoje otroke, vnučke in vse to, kar spada zraven! Ona pa je olajšana, svobodna, skoraj brezobzirna s tem svojim zadovoljstvom!

Ugotovili smo, da to ni redka izkušnja, ki jo doživijo aktivne gospe upokojenke pa tudi upokojenci! Kako žalostno in sebično je, da mladi iščejo svojo potrditev v tem, da imajo stare za nesposobne užitka in veselja do življenja. Enako je s starimi, ki tega veselja ne čutijo že dolgo več in so na to svojo pridobljeno pasivnost celo ponosni! Kot bi rekla ena vesela mladenka: Pa pustite te uvele rože, naj venijo kolikor hočejo, vi pa poiščite družbo sebi enakih in uživajte!

V skupini v kateri sem izvajala delavnico kreativnega pisanja, so se kresala mnoga zanimiva, kdaj nasprotna, a vedno prijateljska mnenja in izkušnje kako mladih, tako tudi zrelih ljudi. Koliko se lahko naučimo eni od drugih, sem pomislila in si želela, da se življenja in učenja nikoli ne bi naveličala.

Avtorica: Mimi Šegina

 

Komentarji uporabnikov
Tagi