Kam je izginila srčnost? #Ajdapiše

Paradoks: čas srednjega veka, ki ga poznamo kot temačno obdobje, polno vojn, kuge, preganjanja čarovnic in vseh drugih oblik barbarizma ter nazadnjaštva, je tudi obdobje, ko je bila srčnost spoštovana vrlina. Vrlina, o kateri danes, v razvitem, »lepem in svetlem« svetu, sploh ne govorimo (veliko).

Ta teden sem sredi pogovora s prijetno damo na poslovnem sestanku postala pozorna, ko je nekajkrat uporabila besedo »srčen« kot opis posameznih ljudi, o katerih je govorila. V naših vsakdanjih pogovorih, navsezadnje tudi v literaturi, tudi v sodobnih romanih, je beseda srčnost redkost. Kdaj pa jo uporabljamo?

Srčnost v slovenskem prostoru uporabljamo, ko govorimo o dobrodelnosti – največkrat, ko govorimo o pomoči otrokom, socialno šibkim in pa tudi v primeru krvodajalstva. Ljudi, ki pomagajo, opisujemo kot srčne. Želimo povedati, da jim ni vseeno za sočloveka. Kot srčne zelo radi poimenujemo tudi gasilce, sploh prostovoljne. Prav tako pa sem termin srčnost zasledila pri športu, predvsem v opisih ekip, kako srčne so in kako s srčnostjo do uspeha.

Kaj je srčnost? SSKJ pravi, da je to pogum, odločnost, oziroma v starinski rabi jezika pa prisrčnost, prijaznost. Se je torej pomen srčnosti spremenil?

Srčnost se na pogum in odločnost navezuje zato, ker je to vrlina, ki se izkaže v težkih trenutkih. Lahko bi rekla, da je srčnost izbira, kako ravnati v tistih trenutkih, ko se kot posameznik znajdemo na razpotju in se vprašanje glasi: v skladu s katerimi vrednotami bomo ravnali? Kaj bomo naredili? Srčnost pomeni, da pri naši odločitvi, upoštevamo tudi sočloveka, predvsem pa, da ohranjamo človeškost. Srčnost morda pomeni imeti srce, ko se odločamo. Navsezadnje pa je življenje le to – odločitev na odločitev.

Srčnost je vrlina, ki je bila pomembna pri vitezih in še danes jo negujejo sodobni viteški redi. Toda zakaj o njej tako redko govorimo v vsakodnevnih pogovorih? Zakaj je ni v vsakdanjiku? Današnji kapitalistični svet v ospredje postavlja druge vrednote, druge vrline – tekmovalnost, moč, samostojnost, navsezadnje tudi svoboda. Idoli dandanes so tisti najbolj uspešni, ti pa so prikazani kot močni ter sposobni, predvsem trdni in neuklonljivi, neomajni. Močan pa danes ni čustveno mehak, šibak, kajne? Mar ne enačimo preveč sposobnosti z močjo? Uspeha z močjo? Kako pogosto govorimo o močnih ženskah kot sinonim za uspešne poslovne ženske?

Če si sposoben in vztrajen, si uspešen, če si dobrodelen, si srčen. Mar je to naša logika? Prostovoljnim gasilcem tako radi ploskamo zaradi njihove srčnosti, toda razen aplavza, kako se nagradi srčnost dandanes? Ne govorim o fizični ali materialni nagradi, temveč nagradi kot prepoznavnosti. Kajti vrlin in vrednot je cel velik kup, družba in posamezniki pa iz njih izdelamo piramide, torej tiste, ki so močno cenjene in so na vrhu ter tiste nižje. Tisto zgoraj je zaželeno, je spoštovano. Mar je danes na vrhu prostovoljni gasilec ali uspešen poslovnež (če bi bila sarkastična, bi tukaj dodala: »ki leti v vesolje v posebni obliki plovila, ki nakazuje na njegovo osebnost«)? Je na vrhu srčnost?

Ni. Danes srčnosti žal ne cenimo dovolj. Delati nekaj s srcem in dobrim namenom je v svetu, ki ceni ekonomsko vrednost na trgu, manj pomembno. Pomembni so evri, pomemben je dosežek, ki se ne meri v srčnosti, in pomemben je uspeh. Srčnost je tako kot lojalnost, iskrenost in še kaj drugega. Še obstaja, vendar ni na vrhu piramide današnjega TikTok sveta.

Vendar pa ni vse črno in v svetu vidim spremembe. Vidim ljudi, ki se vračajo k naravi. Ki ne kupujejo – ne zato, ker nimajo denarja, temveč ker so spoznali, da je svoboda v tem, da imaš le tisto, kar zares potrebuješ. Da je manj več. Vidim ljudi, ki znajo reči: hvala, ne potrebujem. Vidim ljudi, ki iščejo avtentičnost. Vidim ljudi, ki so iskreni in lojalni. Vidim pa tudi ljudi, ki so srčni – predvsem pa tudi ljudi, ki jim je srčnost pomembna. Ki o njej govorijo in jo prepoznavajo. Ki jo cenijo in spoštujejo na vsakodnevni ravni. Ki živijo srčno. In svet potrebuje več takšnih ljudi, ki bodo videli, prepoznali in nato vse to tudi živeli.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.