O čem pravzaprav govorimo, ko govorimo?
Včasih me ljudje, ko izvedo, da pišem tudi kolumne, vprašajo o čem pišem. Povem, da so velikokrat o politiki, predvsem so pa moja razmišljanja o aktualnem dogajanju, so o svetu in družbi. Vse bolj pa ugotavljam, da se v kolumnah in mojih drugih zapisih (sploh tistih v e-novičniku) ponavljam glede ene stvari: pišem o svetu, ki je prehiter. Pišem o vseh aspektih potrošniške družbe, kjer je vsega preveč in smo hkrati tako goli ter osiromašeni. Pišem o insta svetu, ki je plitek. Lepota sveta pa se skriva v globinah. In današnja kolumna je o jeziku, predvsem pa o komunikaciji, ki je tudi postala obširna, množična ter plitka.
Izgubljeno v prevodu je fraza, ki jo dobro poznamo. Pomeni, da se je med prevajanjem iz enega v drug jezik izgubil pomen, kontekst. Logično, ker dobesedni prevod je včasih mogoč, velikokrat pa izgubi vsebino, kontekst, predvsem pa nek občutek, ki je bil podan med besedami (recimo bolj ali manj formalno, bolj ali manj jezno, nežno, slengovsko …). Prevajalci se seveda trudijo, da jim uspe ujeti tok jezika in ga ustrezno prevesti v tok drugega jezika – nekateri so pri tem resnično pravi mojstri in jim to zelo dobro uspeva. Vendar nikoli ni prav zares enako.
Vendar pa se ne izgubi le v prevodu med jeziki. Izgublja se v samem komuniciranju, torej med dvema osebama, ki komunicirata. Saj se vam je verjetno že zgodilo, da vam je nekdo napisal sporočilo, ki ste ga prebrali v napačnem tonu. To nič ne čudi, ker že pri izrečeni besedi ne ujamemo vedno pravilnega konteksta, pri pisani in brani besedi, ko ne moremo prebrati konteksta povedanega še iz mimike obraza in tona glasu pa je popolnoma jasno, da je večkrat šum v komunikaciji. In paradoks današnjega časa je, da veliko več komuniciramo kot naši predniki, saj ves čas beremo in gledamo sporočila na telefonu, a hkrati ker v večini komuniciramo v pisni in drugače oddaljeni obliki (videoposnetki), je ta komunikacija vse slabša. Jezikoslovci opozarjajo tudi na to, da naši jeziki postajajo vse bolj osiromašeni – uporabljamo torej bolj lahke, poenostavljene besede, ne pa bolj vsebinsko zahtevnih besed, ki dodatno specificirajo svet. In torej še en paradoks naše potrošniške družbe, ko vse več imamo, pa v bistvu nimamo.
O čem govorimo, ko govorimo?
Ko se pogovarjamo o vrednotah – kaj sploh pomeni prijateljstvo recimo? Kaj je iskrenost? Kaj pričakujemo drug od drugega? Svet okoli nas je poln informacij in vsakodnevno jih prejmemo toliko, da so naši možgani prav zares utrujeni. Pišemo in pišemo … Še nikoli v zgodovini nismo proizvedli toliko knjig, toliko vsakodnevnih zapisov, da jih nihče ne more prebrati. Postali smo svet velike količine podatkov. In kaj počnemo z njimi?
Vedno obstaja namen komuniciranja. Vprašajmo se torej, kako dobro se sporazumevamo v odnosih z bližnjimi? Se še znamo zares pogovarjati ali je vse na insta nivoju in twitter dolžinah? Smo sposobni globokih in iskrenih pogovorov, ko moramo razmišljati, kaj nam sogovornik sporoča? Smo pripravljeni poslušati drugo plat zgodbe, ali znajo levičarji poslušati le levo, desničarji pa le desno? Bi bili sploh še sposobni sedeti zvečer ob ognju in poslušati drug drugega cel večer, večer za večerom? Se spoznavati v globine? Ali pa pač sedimo na kavču v tišini ob gledanju televizije (prejemanju informacij), ker smo utrujeni, saj smo cel dan prejemali informacije. Sedimo s prijatelji na kosilu, pa smo površni, ker hkrati odgovarjamo na sporočila drugim prijateljem in ko bomo v družbi slednjih, bomo odgovarjali prvim – pa nikoli zares ne bomo prisotni. In če nismo prisotni, kako naj torej se zares dobro pogovarjamo?
In da zaključim še z enim paradoksom. Nikoli prej v zgodovini nismo tako množično obiskovali neznancev z diplomami, da jim spregovorimo o naših najglobljih resnicah. Ti neznani so psihologi. Sklep tega pojava pa lahko opišem le s tem, da očitno znamo govoriti tistim, ki nas poslušajo v tišini. Namesto da poslušamo, pa rajši plačamo nekomu, da nas posluša v tišini. Pa naj to ne bo kritika psihologov, ki znajo ponuditi dobro usmeritev, ko zatavamo v temi (in jih včasih! prav zares potrebujemo) – temveč kritika naših odnosov z najbližjimi.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.
