Dušanov tedenski meni: V zadnjih 30 letih smo razprodali praktično vse, kar smo lahko. Vode pa ne damo!

17. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Teden je naokrog, spet je četrtek. Prejšnji teden je bila moja kolumna malce drugačna, kot ste sicer vajeni. Ob 30 letnici samostojnosti Slovenije, se mi je zdelo prav spisat kolumno v celoti posvečeno, temu dogodku. Današnja kolumna pa se spet vrača v stare četrtkove tirnice, torej prerez najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna.

Pretekli teden je minilo točno leto dni, odkar je naš notranji minister Aleš Hojs nepreklicno odstopil s položaja, a je – glej ga zlomka – leto dni kasneje, še vedno na funkciji. Redko viden prizor v politiki. Morda bi našega notranjega ministra lahko celo predlagali za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, saj najbrž ni prav dosti primerov, ko bi minister leto dni po odstopu, še vedno bil minister. Ko je že ravno govora o Hojsu. Po tistem, ko je protestnike na protivladnih protestih označil za svinje, je podobno izrazoslovje uporabil tudi pri imenovanju enega od evropskih komisarjev. Taktnost in občutek za diplomacijo, pač nikoli nista bila močna točka našega notranjega ministra. Žal.

Je pa s prvim julijem Slovenija tudi uradno prevzela predsedovanje Svetu Evrope, ki bo trajalo pol leta. To je naše drugo predsedovanje. Prvo se je zgodilo leta 2008. A se je žal zataknilo že prvi dan slovenskega predsedovanja, ko se je izkazalo, da so odnosi med slovensko vlado Janeza Janše in predsednico evropske komisije Ursulo von den Leyen, ledeno hladni. Ursula se z Janšo ni želela rokovati, podpredsednik komisije Timmermans, pa se ni želel udeležiti skupinskega fotografiranja. Da bo mera polna, je poskrbel kar naš predsednik vlade, ki je evropskim gostom predvajal filmček, s katerim je očitno želel početi to, kar počne že 30 let. Igrati vlogo žrtve torej. Najbrž je upal, da bo odziv evropskih gostov drugačen kot je bil. Še bolj pa odziv tujih medijev, ki je bil brutalen in brez milosti. Še posebej to velja za francoski Figaro, belgijski Politico, avstrijski Die Presse, hrvaški Jutranji list in še nekaj evropskih medijev, ki so o ponovnem predsedovanju Slovenije Svetu Evrope, pisali s tonom in besedami, na katere ne moremo biti ravno ponosni. Gre za niz dogodkov, ki ugledu naše države delajo več škode kot koristi.

Bil je to tudi teden, ko so svoj dan praznovali slovenski rudarji. 3. julij je namreč dan slovenskih rudarjev. Ste vedeli, da je bilo v naši zgodovini na območju slovenskega ozemlja delujočih kar 59 rudnikov. V veliki večini njih so izkopavali svinec, cink, živo srebro, železovo rudo, uran in seveda premog. Od vseh rudnikov je edini še delujoči tisti v Velenju, kjer izkopavajo rjavi premog. Rudarski poklic počasi a zanesljivo umira, pa vendar v Velenju ohranjajo tradicijo in s skokom čez kožo, vsako leto dan slovenskih rudarjev obeležijo v stilu.

Vročinski val pa v prejšnjem tednu ni zajel le Evrope, pač pa tudi Kanado in velik del ZDA. V Seattlu recimo, je mestna železnica vozila precej počasneje kot običajno, saj je vročina zmehčala tirnice. V Oregonu so prekinili atletsko tekmovanje za olimpijske kvalifikacije in evakuirali ljudi s stadiona. Termometer je kazal 44,4 stopinje. V Portlandu so namerili neverjetnih 46,1 stopinje. Tako vroče tam ni bilo že vse od leta 1940, ko so začeli beležiti statistiko.

Prejšnji teden smo na dom dobili zloženke. Promocijski material, s katerim nas aktualna vladna koalicija prepričuje, da naj na referendumu o vodah, ki se bo zgodil 11.7., podpremo novi zakon o vodah in glasujemo za. Ni mi čisto jasno, zakaj bi podprli nekaj, kar je v osnovi slabo. Zadostuje, da se človek le malce ozre po bližnji soseščini in recimo pogleda Avstrijo. Kjer so obrežja rek in jezer (še posebej Vrbsko jezero je nazoren primer) praktično v celoti pozidana in marsikje, ljudje dostopa do območij sploh nimajo več. Ker so v zasebni lasti. Če pa k temu dodamo še možnost gradnje industrije na območjih, kjer lahko pride do onesnaženja podtalnice, potem postane jasno, da je ta zakon na kožo pisan določenim lobijem, interesnim skupinam, bogatim posameznikom, ki bi se z veseljem polastili elitnih lokacij na naši obali, ob Muri, Kolpi, Krki, Bohinjskem jezeru, itd, itd. Pravica do pitne vode je naša ustavna pravica. V zadnjih 30 letih smo razprodali praktično vse, kar smo lahko. Vode pa ne damo! Glas proti zakonu, je glas za ohranitev naših voda. Zelo enostavno. Pusti, naj te nosi voda.

Ko že ravno omenjam vodo. Prejšnji teden je po dolgem času, spet zaživelo Ivarčko jezero na Koroškem. Zaživelo v smislu turističnega dogajanja, za kar je s svojo ekipo zaslužen Dominik S. Černjak, ki se je pred tem uspešno lotil tudi oživitve jezera Jasna v Kranjski Gori. Dominika Černjaka se mnogi najbrž spomnite kot politika (bil je predsednik Stranke mladih), zadnja leta pa postaja eden pomembnejših igralcev na področju slovenskega turizma. Človek, ki očitno (po rezultatih sodeč), zelo dobro ve, kaj dela.

Današnji zapis kot običajno zaključujem s športnim dogajanjem, kjer se bom fokusiral na dva dogodka. Prvi je Tour de France. Najbolj slavna, eminentna in ugledna kolesarska dirka na svetu. Če ni v prvem planu Primož Roglič, ki je hudo padel in Tour predčasno zapustil, pride v prvi plan Tadej Pogačar. Če pa v prvem planu ni nihče od njiju, pa na sceno stopi Matej Mohorič in zmaga na najdaljši etapi dirke. Če bi nekdo kakih 10 let nazaj rekel, da bo Slovenija tako močno dominirala v kolesarstvu, bi mu izmerili temperaturo. Danes je dejstvo, da je Slovenija kolesarska velesila.

Enako velja za košarko. Slovenija je aktualna evropska prvakinja v košarki, ki pa se še nikoli doslej ni uspela uvrstiti na olimpijske igre. Vse do tega nepozabnega 4. 7. 2021, ko je sredi Litve z neverjetnim Luko Dončićem na čelu, premagala domačo reprezentanco, ciklus kvalifikacij za olimpijske igre zaključila brez poraza in se uvrstila na olimpijske igre v Tokiu. Imamo reprezentanco, ki je zrela za velike stvari. Če se stvari poklopijo prav, tudi olimpijska kolajna ni nedosegljiva oziroma nerealen cilj.

To je vse za danes. Bodite dobro, pazite nase, beremo se spet naslednji četrtek.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi