Dušanov tedenski meni: Eno kuverto brez metka, prosim

33. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas zato, da osvetlimo nekatere po mojem mnenju, najbolj zanimive dogodke preteklega tedna.

Malce starejši bralci in bralke te kolumne se zagotovo spomnite dneva, ko je padel berlinski zid. Pisalo se je leto 1989, ko so podrli to 150 kilometrov dolgo gmoto zidakov in betona, ki je delila vzhodni in zahodni Berlin, ter s tem največjo evropsko državo po številu prebivalcev, delila na zahod in vzhod. 32 let pozneje nas čaka gradnja novega tovrstnega zidu. Tudi tokrat v osrčju Evrope. Poljski parlament je namreč prejšnji torek odobril gradnjo zidu na meji z Belorusijo. Zid bo dolg 100 kilometrov, v gradnjo bo vloženih 353 milijonov evrov, njegova glavna funkcija pa naj bi bila omejevanje vstopanja migrantov na Poljsko. Saj vse lepo in prav, ampak kolikor spremljam dogajanje na Poljskem, si upam trditi, da ima ta 40 milijonska država trenutno dosti drugih bolj perečih problemov. In bi se dalo teh dobrih 350 milijonov zapraviti bolj smotrno. Ampak Poljaki so se odločili, kot so se.

Bil je to tudi teden, ko je bil Igor Kadunc, nekdanji direktor naše nacionalke (TV Slovenija) postavljen na čelo Slovenske tiskovne agencije (STA), ki je sicer brez plačila že več kot 300 dni. In medtem, ko so ustoličili novega direktorja naše nacionalne tiskovne agencije, je v javnost prišla vest, da je avstralska družba Dulux prevzela JUB. Naše najstarejše podjetje za izdelavo premaznih barv. Vsakič, ko uspešno podjetje prodamo tujcem za drobiž, me kar malo strese. Ravno tako kot me je streslo, ko je nizozemski pivovarski konglomerat Heineken sporočil novico, da proizvodnjo v pivovarni Union zapira in vse skupaj seli v Laško. Menda zaradi okvare hladilnega sistema. Uboge nizozemske sirote pa denarja za nov hladilni sistem nimajo. Če verjamete. Pivovarna Union, kjer so pivo varili vse od leta 1864, je preživela uničujoč ljubljanski potres. Preživela je prvo in drugo svetovno vojno. Preživela je osamosvojitev in bolečo izgubo jugoslovanskega trga. Na koncu so jih pokopali nizozemski lastniki in z lahkoto uničili 157 let tradicije. Od nekoč mogočne pivovarne, bo ostal le še muzej. V spomin na neke lepše čase.

Prejšnjo sredo je naša vlada odobrila 700.000 evrov Katoliškemu inštitutu, ki med drugim ureja tudi različne arhive. Pa te novice sploh omenjal ne bi, če se ne bi vlada še isti dan odločila, da poklicnim gasilcem, ki delujejo tudi v prostovoljnih gasilskih društvih, zavrne dodatek. Povedano drugače s ščepcem cinizma in sarkazma: v primeru požarov, poplav, plazov, prometnih nesreč, bodo torej intervenirali člani Katoliškega inštituta. To je ta butalska logika očitno.

Se spomnite legendarne angleške tv serije Mr. Bean, v kateri je glavno vlogo igral briljantni Rowan Atkinson? V eni od epizod, je bil Mr. Bean hudo otožen in žalosten, ker mu nikoli nihče ne pošlje nobene razglednice, voščilnice, pisemca. Zato se je – pameten možakar kot je bil – odločil, da bo pismo spisal in poslal kar sam sebi. In, ko smo prejšnji teden poslušali in opazovali prozorno zgodbo o tem, da so naš predsednik vlade, notranji in obrambni minister dobili kuverte s pismom in priloženim metkom, je bila moja prva asociacija, da so gospodje pisali sami sebi, če jim že nihče drug noče.

Bil je to tudi teden, ko smo praznovali dan reformacije. Vsako leto se 31. oktobra namreč spomnimo Primoža Trubarja, avtorja prvih dveh knjig v slovenskem jeziku (Abecednik, Katekizem). Primož je bil človek z integriteto, karakterjem in pogumom. Bil je človek, ki si je upal biti upornik v času, ko je bilo to smrtno nevarno. V času, ko so ljudje na grmadah zažigali ženske, ki so jih proglasili za čarovnice. Zanimivo in zelo zgovorno je dejstvo, da so se ljudje takrat v srednjem veku bali čarovnic. Niso pa se bali tistih, ki so čarovnice zažigali pri živem telesu. Indoktrinacija oziroma oprani možgani. Nekaj, kar se pri civilizaciji v različnih oblikah pojavlja skozi celotno zgodovino. Kakorkoli … Primož Trubar, hvala ti. Po tvoji zaslugi tale tekst pišem v slovenščini.

Današnji zapis pa kot ponavadi, zaključujem s športnim dogajanjem.

Luka Dončić blesti v dresu Dallasa in s tekme v tekmo dokazuje, da je eden najboljših igralcev v ligi NBA. Težava se pojavi, ko Luka na tekmi doseže 33 točk, Dallas pa tekmo kljub temu izgubi. To pomeni, da njegovi soigralci od sebe niti približno ne dajejo tega, kar se glede na višino njihove plače od njih pričakuje. Da tega, da je latvijski velikan Kristaps Porzingis spet poškodovan. Luka ne zmore vsega sam. To je dejstvo. Košarka je pač ekipni šport. In Dallas trenutno kot ekipa deluje neusklajeno in razglašeno. Je pa res, da je sezona še dolga.

Dobili smo polfinaliste nogometnega Pokala Slovenije. Prvič v zgodovini kluba, se je v polfinale uspel uvrstiti ljubljanski Bravo. Fantom iz Šiške, bodo v polfinalu družbo delali še Celje, Domžale in Koper. Presenetljivo je, da se v polfinale ni uspelo uvrstiti ne Olimpiji, ne Mariboru.

Pretekli teden pa je svojo veličastno športno kariero sklenil legendarni italijanski motociklist Valentino Rossi VR46. Edini v zgodovini tega športa, ki je svetovni prvak postal v kar štirih različnih kategorijah oziroma razredih. Brez njega Moto GP ne bo več isti. Slovo neke legende, odhod neke ikone.

Tako. Za danes je to vse. Bodite dobro, pazite nase, mi se spet beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi