Dušanov tedenski meni: Brez policijske ure nam živeti ni!

7. del Dušanovega tedenskega menija

Živjo, družba. Spet je četrtek in spet je čas, da malce osvetlimo pestro dogajanje preteklega tedna.

Prejšnji teden je pred javnost stopil diplomirani inženir gradbeništva in minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki ga jaz ljubkovalno kličem Doktor Vaservaga. Naš notranji minister je sporočil novico, da se po 174 dneh ukinja policijska ura, ki smo jo na ozemlju Slovenije v taki obliki nazadnje imeli med drugo svetovno vojno. Torej, omejitev gibanja med 22 uro zvečer in 5 uro zjutraj ni več. In potem gledam reportažo, ki jo je pripravil Pop TV. Novinarska ekipa je ugotovila, da je mesto zvečer prazno in reportažo zaključijo z bistroumno ugotovitvijo, da smo se ljudje navadili na rutino. Ne, gospodje novinarji. Ne gre zato, da smo se navadili na rutino. Gre zato, da so ulice zvečer prazne, ker so temperature nizke za ta letni čas. Gre zato, da so ulice zvečer prazne zato, ker so v osrednjeslovenski regiji še vedno zaprti lokali, restavracije, klubi, gledališča, koncertov pa že več kot leto dni ni. Vse to menda počnemo v imenu borbe proti virusu, katerega smrtnost je 0.14%.

Ko že omenjam policijsko uro, velja na tem mestu izpostavit še en dogodek na to vižo. Pretekli teden sem namreč naletel na videoposnetek, ki je nastal v Bosni. V Mostarju sta se dva policista odločila malce pokazati mišice nekemu mladeniču, ki si ni hotel nadeti maske. Povedano na kratko: premlatila sta ga. Glede na to, da sem šest let delal kot varnostnik na različnih javnih zbiranjih (koncerti, tekme, protesti), sem si videoposnetek pogledal res pozorno. In dojel, da je bila uporaba fizične sile nepotrebna, nesorazmerna, da so stvari ušle izpod kontrole. Ko daš uniformo, značko in pooblastila, čustveno nestabilnim ljudem s slabo samokontrolo, nastane problem. Po tistem, ko so fanta zverinsko pretepli, je odgovor sledil že dan kasneje. Pred stavbo policijske postaje v Mostarju, so se zbrali Ultrasi. Navijači lokalnega nogometnega kluba. Fantje, s katerimi ni dobro češenj zobat. In kar naenkrat se mi je zdelo, da policisti z Mostarja niso več tako pogumni, kot so bili dan predtem.

Bil je to tudi teden, v katerem je naše Ustavno sodišče odločilo, da referenduma o nakupu orožja v višini 780 milijonov evrov ne bo. In to kljub temu, da je bilo zbranih več kot 30 tisoč podpisov. A ni zanimivo, da vedno, ko je Janez Janša na oblasti (bodisi kot obrambni minister, bodisi kot predsednik vlade), Slovenija orožje bodisi kupuje, bodisi preprodaja. Je pa treba resnici na ljubo, povedati tudi to, da so z referendumi v Sloveniji sami križi in težave. Prvič zato, ker je udeležba na teh referendumih porazno nizka, drugič pa zato, ker ljudske volje izražene na referendumih, nihče ne upošteva. Spomnite se samo referenduma o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah zaprte ali ne.

V preteklem tednu pa sta imela svoj šov naša dva predsednika. Predsednik države, Borut Pahor in predsednik vlade, Janez Janša, sta se aktivno lotila reševanja problematike v Bosni. Dva človeka, ki v vlogi predsednika vlade nista bila sposobna rešit slovensko – hrvaškega mejnega spora, bi zdaj sodelovala pri reševanju zadev v Bosni? Resno? Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno.

Prejšnji teden se je začelo sojenje mariborski dijakinji, ki je pred časom protestirala, da si želi nazaj v šolo. Upoštevala je vse epidemiološke ukrepe, a je po mnenju nekaterih kriva. Kriva zato, ker si je drznila misliti s svojo glavo. Ker je drznila jasno in glasno povedat svoje mnenje. V čudnih časih in v čudnem svetu živimo. Ko sem bil sam srednješolec, si bil kaznovan, če nisi želel v šolo oziroma si dobil ukor, če si imel veliko neopravičenih ur. Danes si kaznovan, če si želiš nazaj v šolo. In, ko že omenjam mlade, še dva hudo zaskrbljujoča statistična podatka. Prvi je ta, da je naša otroška psihiatrija tako polna, da ne morejo sprejeti nobenega pacienta več. Drugi pa ta, da se je med slovenskimi študenti in študentkami stopnja depresije in tesnobe povečala za 80%. Duševnih stisk med mladimi je vedno več. Problem, ki ga ne bomo rešili tako, da se bomo pretvarjali, da ne obstaja.

Za izjavo preteklega tedna, pa je poskrbela gospa Ana Hočevar Grom z NIJZ. Gospa je izjavila, da so k teorijam zarot bolj nagnjeni ljudje z nižjo izobrazbo, ki kažejo znake depresivne motnje. Gospa Hočevar Grom, vi bi kot univerzitetno izobražena oseba lahko vedela, da depresija ni motnja. Pač pa bolezen, ki jo ne moremo stlačit v isti koš kot vedenjske in osebnostne motnje. Pri depresiji gre zato, da možgani preko hipofize proizvajajo preveliko količino kortizola (stresni hormon) in premalo dopamina ter serotonina. Verjemite, da se ljudje, ki so hudo depresivni ne ubadajo s teorijami zarot. Za kaj takega so preveč utrujeni, apatični, otopeli, brezvoljni. Nekomu, ki preživlja hudo depresivno epizodo, predstavlja uspeh že to, da mu uspe vstati s postelje, se stuširat in preživet dan. Vem. Z lastnih izkušenj. Been there, done that. In, če me kot teoretika zarot definira dejstvo, da sem proti represiji, neučinkovitim ukrepom, nepreverjenim cepivom, potem podpišem takoj. In vljudno prosim, da mi po pošti pošljete značko na kateri bo pisalo: ta človek je teoretik zarot. Čudak, ki razmišlja s svojo glavo in ne upogne hrbta.

Zaključil pa bom – kot vedno – s športom. O našem košarkarskem biseru Luki Dončiću, tule še nisem pisal. Pa si dečko vsekakor zasluži nekaj vrstic. Luka je športni fenomen, to si upam trdit brez trohice pretiravanja. Star je 22 let, pa je s slovensko reprezentanco že osvojil naslov evropskega prvaka, to pa mu je v klubski konkurenci uspelo tudi v dresu madridskega Reala. Zdaj pa v ligi NBA z dneva v dan, s tekme v tekmo, dokazuje, da je verjetno najboljši evropski igralec, ki je kadarkoli igral v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Na tekmi, ki traja 40 minut on na parketu prebije v povprečju 38 minut. Je pravi vodja ekipe na igrišču. Tista njegova trojka proti Memphisu, 1,8 sekunde pred koncem tekme, ko je na koš vrgel in zadel za zmago kljub temu, da sta ga ovirala dva igralca, je bila epska. Z vsem spoštovanjem do vseh naših športnikov, ampak takega formata športnega zvezdnika, kot je Luka Dončić, Slovenija še ni imela.

Tako, družba. To je v mojem današnjem tedenskem meniju vse.

Ostanite zdravi, pazite nase, pa se beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

 

Komentarji uporabnikov
Tagi