Drugorazredni državljani pred vrati domžalske knjižnice #Ajdapiše

Vkorakam v Mercator center Domžale. Po stopnicah gor si še natikam masko in prispem do vrat knjižnice. Tam me zaustavi gospa, ki jo na videz poznam – knjižničarka, namreč. Od mene zahteva PCT pogoj, ki ga tudi preveri s skeniranjem kode. Naj povem jasno, če kdo še ne ve – sem dvakrat cepljena z Astro in nato sem tudi prebolela bolezen (pa prav nič rahel prehlad se mi to ni zdelo, temveč posledice čutim še sedaj). Čeprav torej ustrezam vsem kriterijem za vstop v knjižnico, me zaboli. Hkrati namreč do vhoda pride gospa, ki tega pogoja ne izpolnjuje – knjižničarka na vhodu gre torej v knjižnico, do mesta izposoje, in si v imenu omenjene gospe izposodi knjige. Nič hudega, torej? Gospa je knjige dobila. Meni se zdi hudo. Vsa ta situacija se mi zdi sila huda stvar.

Najprej, po eni strani degradiramo knjižničarko. Starejša gospa je študirala in ima univerzitetno diplomo (predvidevam glede na delovna mesta v knjižnici). Gospa poseduje strokovna znanja, za katera je primerno plačana. Sedaj pa je postala kaj? Receptor? Varnostnik? Morda celo moralni ocenjevalec? Vsekakor nekaj, kar njeni stroki, njenemu znanju ne priteče. Razvrednotili smo jo in hudo mi je, ko pomislim, kako se mora počutiti. Kako se počuti, ko skenira mojo kodo? Ko preučuje, ali ustrezam zdravstvenim merilom? Ali sem zdrava dovolj, da si izposodim knjige? Ker znanje v teh dneh je očitno privilegij zdravih. Ali pa cepljenih. Kako se ta gospa počuti, ko pride nekdo, ki pogoja PCT nima? Kako se počuti, ko mora posameznika zavrniti? Ko mu ne sme pustiti, da vstopi v knjižnico, ker ima takšna navodila? Vsa ta leta je verjetno delovala v to smer, da ljudi spodbuja, da pridejo v knjižnico, da ljubijo knjigo in branje. Sedaj pa stoji pri vratih kot sveti Peter in presoja – kdo gre v knjižnico in kdo ne. Zavrača ljudi na podlagi papirja, sploh ne zdravja. Kako se ta gospa počuti, ko pride nekdo, ki ne ustreza pogojem, in ji »tečnari«? Jo zmerja? Obsoja? Obtožuje? Morda celo grozi? Kako se počuti?

Kako se počuti gospa, ki pogoja PCT nima in mora počakati pred vrati knjižnice, da dobi knjige? Popolnoma nepomembno je, čemu tega pogoja nima. Vprašanje je, kako se počuti? Kajti tisto bistveno, kar ji sporočamo z vsemi temi ukrepi, je – ti si drugačna.

Lansko leto spomladi, ko se je korona pričela, smo vsi zvesto sledili navodilom. Izjeme so bile redke. Situacija je bila neznana in razumeli smo, da se soočamo z nečim, kar je nam neznano. V tistem času sem sodelovala v občinski Civilni zaščiti in trudili smo se pomagati. Pa že takrat so se dogajale čudne stvari – kot je recimo tista papirnata maska z navadno elastiko ali pa nakup FFP2 mask s strani države, ki se je izkazal, da je šlo za navadne kirurške maske. Vendar smo tokrat dojeli. Šlo se je za zdravje.

Danes temu ni več tako. Dvakrat cepljena sem dobila virus in zgolj moja lastna glava (pa še sedaj ne vem, zakaj točno!), mi je dala idejo, da se samotestiram doma. Nič mi ni bilo, razen da sem malo posmrkala. Kar je za ta čas, ko je zjutraj že bolj hladno in hodim v službo s kolesom, popolnoma normalno. Pa sem se – samotestirala in test je pokazal pozitivno. V tem času pa sem bila v stiku že z mnogimi posamezniki, ki sem jih potem morala poklicati ter jim povedati, veš, joj, oprosti … Počutiš se, kot da imaš AIDS. Šele takrat se zaveš, kakšne stigme so deležni ti posamezniki. Pa še to ne zares – ampak le deloma razumeš. In poveš vsem in ti se gredo potem testirat – cepljeni ter necepljeni. Hvaležen si, ker nihče ne zboli. Hvaležen. Ker si ne znam prestavljati, kako bi se počutila, da nekdo zboli in morda celo umre. Potem pa naš predsednik vlade pove, da so za vse nadaljnje obolele in umrle krivi ustavni sodniki, ter si misliš – oh, škoda, da tega nisi povedal malo prej, ko sem razmišljala, da je moja krivda … Čeprav sem cepljena. Zato pravim, da v teh časih, ko želijo prisiliti, da smo PC, zdravje sploh ni več pomembno. Ker če si PC, z lahkoto širiš naprej. Vem. Ker sem doživela. In ni prijeten občutek.

Ni mi všeč, ko se primerjamo z drugo svetovno vojno, češ da nam jemljejo svobodo. Naj bo jasno – nismo kot taboriščniki, nismo kot Židje (ali pa Slovani, cigani, geji in drugi) v taboriščih. Situacija ni tako grozna. Vsekakor pa je skrb vzbujajoča. Kajti gospa, ki čaka, da dobi knjige pred knjižnico, preprosto ni več enaka meni. Nisva enakovredni državljanki. Jaz imam pravice, ki jih ona nima. Na podlagi česa? Da sem jaz zdrava in ona ne? Kajti jaz bi bila lahko nekaj tednov prej – cepljena, toda bolna. Ona pa zdrava, pa brez potrdila. Kaj torej šteje?

V moji diplomski nalogi sem se ukvarjala s politično nepravičnostjo na Nürnberškem sodišču. Preučevala sem sicer zgolj prvo sojenje, torej tiste glavne krivce. Pa vendar sledi vprašanje – koliko ljudi je potrebnih, da določen režim obstoja? Da se določena pravila upoštevajo? Koliko ljudi je potrebnih, da se upre? Ter predvsem, kje leži krivda? Pri vodilnih? Ali vsem tistim, ki so sledili pravilom? Kajti prav to sodišče je jasno povedalo, da niti v vojski, kjer vlada najbolj jasno kristalna hierarhija, ne velja v vseh primernih, da je nadrejeni tako zaukazal. So meje.

Naj zaključim brez dvoma: čeprav imam trenutke dvoma, mi ni žal, da sem se cepila. Še vedno verjamem, da je bila bolezen, ki sem jo dobila milejša. Še vedno vem, kakšen je bil moj glavni namen za cepljenje – obvarovati druge. Nikakor ne obsojam – ne knjižničarke, ki upošteva navodila, ne knjižnice, ki sledi navodilom. Ne pozabimo, da se je domžalska knjižnica tudi v najhujših časih epidemije trudila, da smo lahko dobili knjige za izposojo, tudi na dom. Kot večkrat pravim, v Sloveniji veliko stvari deluje odlično zgolj zaradi ljudi, ki jim ni vseeno, ne pa zato, ker je sistem dober. In knjižničarji so srčni ljudje. Ne obsojam pa niti gospe, ki PCT pogoja nima, pa še vedno rada bere.

Želim si, da vsi beremo. Želim si, da bi vsi razmišljali. Predvsem pa si želim, da si v teh časih vsi postavimo vprašanje: kje je meja? Kje se gre za zdravje, kje se začne diktatura? Mnogi vidijo teorije zarote, še preden se karkoli zares dogaja. Mnogi pa znamo spregledati, tudi takrat, ko nam bo sistem odvzel tisto najpomembnejše. Tisto, kar je dražje kot varnost. Dražje kot zdravje. Svoboda.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi