Cepiti se ali ne?

Odločitev nikakor ni enostavna – na eni strani je tu nov virus, ki premetava svet in gospodarstvo, na drugi je želja po normalnem življenju, ki smo ga poznali prej. Šele zdaj, ob novi stvarnosti, se lahko zavemo lahkotnosti in neobremenjenosti svojih vsakodnevnih odločitev: aha, zbudim se, oblečem se, kaj pojem in grem na delo, v vrtec in šolo, faks. Lahko grem z avtom, s kolesom, avtobusom ali vlakom, tudi peš, če cilj ni predaleč. Nobenih misli o tem ali imam v žepu masko in razkužilo, ali se lahko objamem s fantom (punco) na cesti, ter kdo bo z otroki delal ne le domače naloge, temveč izvajal cel učni proces, doma?!

Nova realnost pa bi bila lahko, tudi z virusom covid, bolj prijazna, bolj spodbudna in manj strašljiva, negotova. Od hlastanja za informacijami o številkah okuženih, bolnišnično oskrbovanih in umrlih pa nimamo veliko koristi, saj je statistika lahko zavajajoča, čeprav se zdi, da je odraz objektivnega stanja. S številkami se da ravno tako manipulirati, zato jih je treba jemati kot orientir, ne kot obsodbo. Ne razumem medijev, ali tistih, ki bi nas radi usmerjali v tej zmedi, saj se normalnemu človeku zdi, da nič več nima logike in smisla. Zakaj stroka ne opravlja svojega dela, neodvisno od politike, namesto da postaja njen talec? Kako lahko zaupamo odločevalcem, ki sprva odredijo cepljenje učiteljev in vzgojiteljev, naslednji dan pa zaprejo vrtce in šole? Zakaj nositi maske v naravi, če zadostuje njih raba v zaprtih prostorih? Kako to, da ne cepimo trgovke in trgovce, ki ves čas epidemije delajo in so v stiku z vsemi nami? Ali se kdo sprašuje, kako hudo je biti čistilka v delovnih okoljih in biti neprestano izpostavljen okužbam, ne da bi kdo pomislil, da bi imele prednost pri cepljenju? Čemu cepiti maturante, ko cepiva še niso dovolj preizkušena in ne vemo, kako lahko dolgoročno vplivajo na genski material mladih, ki bodo, nekoč, starši in rojevali nove populacije otrok? Nenazadnje, zakaj se iz vsake običajne stvari ustvarja panika in zmeda? Matura je pred vrati in kaj potem? Tudi mi smo bili maturanti in to je bilo pomembno za šolnike in dijake, ki so zadevo speljali brez pompa in medijskih cirkusov.

Vesoljna Slovenija se ubada s podobnimi, nekoč povsem normalnimi rečmi, medtem pa nam propadajo podjetja, nam uničujejo državne gozdove in razprodajajo zemljišča s pomembnimi vodnimi viri pa še mnogo tega nad čem bi se morali veliko bolj razburjati in zastavljati vprašanja političnim strankam, občinam, vladi in ministrom. Žal smo izgubili kompas pri razlikovanju pomembnih informacij od enodnevnih račk, ki bodo tako hitro potonile kot so se pojavile, a le zato, da bi odvrnile našo pozornost od pomembnih vprašanj. Še najbolje bi bilo, da ugasnemo vire informacij in vse navidezno glavne igralce naše realnosti prepustimo medijskemu mrku. Tako se bomo bolje naspali, otroci se ne bodo zbujali v strahu in stari bodo znova veseli, da so živi.

Avtorica: Mimi Šegina

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi