Analiza: lokalne volitve v Domžalah #Ajdapiše

Kaj se je dogajalo med kampanjo in ali je rezultat res nepričakovan?

V Domžalah ni drugega kroga za županskega kandidata, kar je marsikoga presenetilo, čeprav je bila mag. Renata Kosec že dolgo časa glavna favoritinja. Njena glavna tekmeca sta bila Boštjan Deželak, ki je kandidiral kot kandidat LTD (vsi so mislili, da bo to sicer Koščeva, ki je bila članica LTD in podžupanja LTD še na začetku leta) in Matej Oražem, sin Cvete Zalokar Oražem, nekdanje županje. Paradoksalno so torej vsi trije kandidati iz »istega« gnezda. Bili so še trije kandidati, ki pa večjih možnosti za uspeh niti niso imeli. In kakšna je bila kampanja med temi tremi?

Dejansko dokaj lepa. Tudi na soočenjih ni bilo večjih spopadov med njimi, predvsem pa nismo bili priča nobenim osebnim napadom, kar moramo pohvaliti.

Mag. Renata Kosec je vodila izjemno načrtovano kampanjo, ki jo je očitno načrtovala že dlje časa. Navsezadnje je svojo listo ustanovila že decembra lani. Njeno kampanjo pa smo v praksi lahko spremljali že zadnjih osem let, ko je bila podžupanja gospoda Dragarja in kot se sliši na ulici: »Za vse slabo je bil Toni kriv, vse dobro pa se je Renata slikala zraven.« V svojo kampanjo je vključila predvsem ljudi – z ljudmi se je družila, z ljudmi je sodelovala in jih spraševala, kaj potrebujejo. Upoštevala je vse vidike tiste starogrške prispodobe demokracije v upodobitvi ladje.

Naj jo ponovim: demokratičen sistem kot ladja. In na ladji imajo volitve za kapitana, kandidata sta pa dva. Prvi je neverjetno sposoben in ker ladja že ves čas pluje, tudi v času kampanje in volitev, se on ukvarja z vodenjem ladje. Spremlja zvezde, gleda kompas, krmili. Drug kandidat pa se pogovarja z delavci na ladji – posluša jih, kaj si želijo, kaj potrebujejo, jim obljublja spremembe. Uganite, kdo zmaga?

Na drugi strani populističnega vedenja Mateju Oražmu ne moremo očitati, temveč kvečjemu občasno deluje preveč zaprt za »navadne ljudi«. Morda je bila Cveta podobna, toda bili so drugi časi. Časi brez FB, IG in kamere, ki posname vsako stvar. Matej Oražem je želel svojo sposobnost dokazati predvsem s povezovanjem izven Domžal – z ljubljanskim županom, predsednikom FIFA in podobno. Njegov cilj je bilo povedati, da on zna. Domžalski župan bo v prihodnosti vsekakor potreboval sposobnosti pogajanja na državnem nivoju (cona Želodnik, državna cesta Želodnik – Vodice, uvoz AC Študa). Nihče nikoli ni podvomil, da Matej ni sposoben. Paradoksalno pa je tudi, da je nogomet sicer naša najljubša postranska stvar, da NK Domžale dosegajo odlične rezultate, da imajo ogromno podmladka in da je Oražem klub vodil dolga leta – pa očitno nihče ne prepozna, da je to njegova zasluga in da je torej dober vodja. Nogomet je dejansko bil njegov nahrbtnik, ne pa nekaj kar mu je koristilo.

Vprašanje, kaj je komu koristilo, pa je tudi vprašanje pri Boštjanu Deželaku. Mu je koristilo, da je kandidiral kot Tonijev naslednik ali škodovalo? Anketa, ki jo je Deželak poudarjal, pravi, da je 70 % Domžalčanov zadovoljnih s stanjem v občini, vendar pa želijo spremembe. Deželak je trdil, da to tudi je. Vprašanje pa je, zakaj se je tako neprepoznaven kandidat, o katerem sicer nihče ni povedal nič negativnega, pojavil v volilni bitki tako pozno? Golobu je uspel veliki met v hitrem času (bil je podobno neprepoznaven), vendar pa je verjetno razlog tudi v tem, da je bil glas zanj, glas proti obstoječemu »zlu«. V tem primeru temu ni bilo tako. Bo Deželak ponovil bitko čez štiri leta?

Če pa pogledamo državne stranke na lokalnih volitvah, pa presenečenj pravzaprav ni. SDS je dobil svoj konstantni delež, čeprav čudi, da niso imeli kandidata. Glede na to, da so vsi vodilni obrazi isti, bi se morda lahko povprašali, zakaj v Domžalah nimajo mladih v stranki – čeprav so jih že imeli. Gibanje Svoboda še ohranja svojo popularnost, čeprav če pogledamo njihovo listo opazimo, da gre v večini za ptiče iz vseh koncev (SAB, LMŠ, SMC). In zatorej na mestu vprašanje, koliko novih ljudi sploh imamo v občinskem svetu, čeprav imamo izmed 7 strank, ki so prišle v občinski svet 3 nove (vodili LRK in Svoboda ter Oražma). Odgovor je: krepko manj kot polovico! Dobrih deset namreč – pri SDS prav nobenega, pri Svobodi od petih eno novo, županska kandidatka pa je bila že v Nadzornem odboru Občine Domžale. Največ novih tudi procentualno je pri LRK – 9 novih od 13, 4 so bile svetnice pri LTD in to že večkrat. Pardon – procentualno največ novih je pri SD. Edini njihov občinski svetnik je namreč Adis Škrijelj. Pa še to ironično – gospod je bil namreč na petem mestu, pa je prejel kar 170 preferenčnih glasov (od 504 vseh SD glasov)! Zanimiva praksa, ki je pokazala, da so preferenčni glasovi zelo pomembni. Predlagam, da se jih v prihodnosti bom poslužujemo in tako izkoristimo svojo volilno pravico v celoti – povemo namreč ne le katero listo želimo, temveč točno določeno osebo, ki želimo, da nas predstavlja.

Kaj nas čaka? Bomo videli. Odločilo pa je ljudstvo, čeprav me žalosti, da z nizko volilno udeležbo. So naveličani preživljanja vseh nedelj na volitvah? Verjetno. Vsekakor pa čestitam novi županji in ji želim, da bo našo domžalsko ladjo peljala po mirnem morju v najboljšo smer dobrega in pravičnega razvoja.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi