Koledar dogodkov

podnapisi

Po ponovni združitvi z Gwen Stacy se prijazni človek-pajek iz Brooklyna katapultura v multivesolje, kjer naleti na ekipo sorodnih pajčjih ljudi, zadolženih za zaščito njegovega obstoja. Toda ko se med junaki vname spor o tem, kako naj se spopadejo z novo grožnjo, se Miles znajde v boju z drugimi pajki in mora na novo opredeliti pomen junaštva, da bo lahko rešil ljudi, ki so mu najbolj pri srcu.

Ko je Nobelov nagrajenec Luigi Pirandello leta 1936 umrl, je v oporoki zapustil natančna navodila: nobenih slovesnosti in formalnosti. »Naj moja smrt mine v tišini.« Toda veliki sicilijanski dramatik je imel nazadnje kar tri pogrebe.

Film pripoveduje nenavadno zgodbo o potovanju žare s Pirandellovim pepelom iz Rima v Agrigento, kjer se je več let po pisateljevi smrti zgodil njegov zadnji pokop. Za konec pa uprizori še novelo Žebelj, v kateri mladega Bastianedduja – iztrganega iz materinega naročja in prisiljenega slediti očetu na drugo stran Atlantika – nezaceljene rane poženejo v nerazumno dejanje …

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

Nagrade
Berlinale (nagrada FIPRESCI), srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev za izvirno glasbo

Domžalska premiera z režiserjem Žigo Vircem

Arhivski dokumentarec Žige Virca (Houston, imamo problem!) prinaša nov in neobremenjen vpogled v vsakdanjik prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine. Film, nastal s pomočjo obsežne akcije, v kateri so ljudi povabili, naj jim pošljejo svoje domače posnetke, postavi gledalca v avdiovizualni časovni stroj in ga ponese v kaotično obdobje pred in med osamosvojitvijo Republike Slovenije ter po njej.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj.

Iz prve roke
»Junija 1991 sem bil star štiri leta. Spominjam se zaskrbljenih staršev, ki si ob kavi šepetata nekakšne novice. Poletje je že v polnem razmahu. Vroče je. Od zunaj se zasliši meni neznan zvok. Sem sredi igre. Oče me vzame v naročje, z mamo hitro pobereta nekaj nujnih stvari. Ni mi jasno, zakaj moramo bežati iz bloka – jaz pa še vedno v pižami. Celo blokovsko naselje kot bežeče mravlje drvi proti čudnemu podzemnemu mestu, v katerem je na stopnišču poleg ogromnih železnih vrat zaskrbljen fant v uniformi s puško. V tem podzemlju pa so zbrani vsi sosedje, tudi nekaj prijateljev iz vrtca. Od dogodka mi je ostalo v spominu tudi, da je ena od mam s seboj prinesla kruh, namazan z marmelado, ki smo si ga razdelili. To je eden mojih prvih spominov na otroštvo.
Morda ravno iz te bežne izkušnje in hkratne distance do vojne izvira moje zanimanje za obravnavo vojnih tematik, še posebej osamosvojitvene vojne. V Sloveniji je ogromno arhivskega avdiovizualnega gradiva iz osamosvojitvenega obdobja. Po mojih večletnih izkušnjah brskanja po zakladnici arhiva na RTV Slovenija, kjer hranijo tudi nemontirane originalne posnetke, sem ugotovil, da se tam skrivajo še neodkriti biseri obdobja osamosvajanja. Drugi del materiala, ki smo ga uporabili v filmu, pa je dosti bolj bistven – videogradivo posameznikov, ki so vzeli v roke kamero in zabeležili vsakdan.
Ljudske veselice, naivne zabave, nazdravljanja ob rezultatu plebiscita, razglasitve samostojnosti, dopusti, na katerih se ljudje niso ozirali na vojno dogajanje, ter poroke, krsti, bežanje v zaklonišče, goreče hiše. Zato je bil najpomembnejši del našega filma projekt iskanja domačih posnetkov, ki so še toliko bolj razgalili duh časa. Vsekakor bolj od posnetkov že velikokrat videnega uradnega dogajanja v Cankarjevem domu. /…/ O tako kompleksnem obdobju naše zgodovine je bilo napisanih že mnogo knjig in posnetih mnogo filmov, kljub temu pa je še vedno ogromno tem nejasnih in neraziskanih. Zato tudi naš celovečerni film ni poskušal odgovoriti na prav vsa vprašanja. Lahko pa z distanco in celostnim pogledom na to obdobje ponudimo gledalcu vpogled v duh in emotivna stanja prebivalcev Slovenije tistega časa.« Žiga Virc

Damir in Bruno sta brata. Damir je pravkar poskušal narediti samomor, a mu ni uspelo. Zdaj se mama in Bruno trudita zaščititi Damirja ne le pred njim samim, ampak tudi pred vse prej kot sočutnim sistemom v podobi nesramnih in sumničavih policistov ter brezosebnega, pogosto celo arogantnega zdravstvenega osebja.

nagrade
Locarno 2022 – Filmski ustvarjalci sedanjosti (najboljši prvenec, najboljši igralec)

»Film sem zasnoval na osebni izkušnji. Kot ustvarjalca me nekako celo prevzame, da je grozodejstvo, ki se mi je zgodilo, sploh mogoče. Do tega dogodka se nisem zavedal, da lahko stvari tako hitro, tako radikalno, brez kakršnega koli opozorila in pojasnila, uidejo izpod nadzora. Nekoč so Slavoja Žižka vprašali, kako to, da toliko objavlja. Odgovoril je, da si, medtem ko piše, govori, da tega ne bo nikoli objavil. Mislim, da sem podobno pisal ta film – govoreč si, da ga nikoli ne bom posnel. Končalo se je tako, da zdaj celo igram v njem.« Juraj Lerotić

V zgodnjih šestdesetih letih je Zvezna republika Nemčija iz Anatolije in drugih delov Turčije novačila tako imenovane gostujoče delavce. Te je od vsega začetka spremljala tudi glasba – košček dóma v tuji deželi. Z leti so se v Nemčiji razvile samostojne glasbene smeri, ki v matični državi v takšni obliki niso obstajale. Slikovit dokumentarni esej o malo znani glasbeni kulturi turških gastarbajterjev v Nemčiji – od nostalgičnih pesmi prvih let do hip-hopa druge in tretje generacije. Nagrada občinstva za najboljši dokumentarec v sekciji Panorama na Berlinalu.

Iz prve roke
»Kaj pravzaprav sodi pod turško glasbo v Nemčiji ali pa je že sam izraz nejasen? Mar ne poznamo nešteto stilov turške glasbe? Kaj pa glasba tukaj živečih Kurdov, Grkov, Armencev in turških Jezidov? O homogeni turški glasbeni kulturi v Nemčiji je težko govoriti, saj je zelo raznolika. Razlike so tudi med posameznimi regijami. Glasbene scene v Berlinu, Frankfurtu in Hamburgu je treba obravnavati ločeno, tako kot tiste na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji. Kljub temu pa so vse del medžanrske evropske popkulture, ki je v ZRN ubrala povsem drugačno smer kot v matični Turčiji. Ta glasba je izvirna, ima svoj sleng, rituale in ustvarja lastne zvezde.

Prav zaradi svoje neodvisnosti je bila zame še posebej zanimiva. Bolj kot podobnosti sem iskal razlike. Kaj je bilo tu v Nemčiji drugače in zakaj? Tukajšnji umetniki so pesmi, običaje in plese interpretirali v skladu s svojim okoljem. Turška ali kurdska poroka v osemdesetih letih v telovadnici nekje v Porurju je imela povsem drugačno družbeno vlogo kot primerljiv dogodek v Turčiji. To je bila hkrati obletnica mature, koncert in prireditev za samske, gostje pa so prihajali iz vse Evrope. Obredi, kot je zažiganje rakije, turškega janeževega žganja, so bili nemške posebnosti, ki jih v Turčiji nihče ni poznal. Poročni muzikantje v Nemčiji so morali znati igrati sloge vseh turških regij, saj so priseljenci prihajali iz vseh delov Turčije. Zvok se je v Nemčiji spremenil tudi zaradi hitrega dostopa do tehnoloških novosti, na primer semplov klaviatur, ki so se pojavili na nemških glasbenih sejmih.

Glasbena scena je z leti rasla, se spreminjala, sledila modi in narekovala trende, toda večini Nemcev je ostala neznana. Zunaj skupnosti je bila komaj opazna. Ne nemški mediji ne nemška družba niso kazali večjega zanimanja. Zato ljudje radi govorijo o subkulturi. S filmom Ljubezen, nemške marke in smrt se želim temu odločno zoperstaviti. Naš dokumentarec govori o glasbeni socializaciji treh milijonov ljudi turškega porekla v Nemčiji. To ni underground, to je najbolj veličasten pop.« Cem Kaya

Odmevi medijev
»Ritmična in živahno napisana filmska enciklopedija turške glasbe v Nemčiji.« Berlinale

Vsak policijski preiskovalec prej ali slej naleti na primer, ki se ga dotakne bolj kot drugi, se iz skrivnostnega razloga zarije vanj kot trska in mu ne da več miru. Za Yohana je to Clarin umor. Zaslišanja si sledijo, osumljencev ne manjka, Yohana pa vse bolj razjedajo dvomi. Gotovo je le eno: zločin se je zgodil dvanajstega ponoči. Dvanajstega ponoči je svojevrsten detektivski triler, v katerem se zrcalijo razklana sodobna družba ter skrhani odnosi med moškimi in ženskami. Film je slavil na letošnji podelitvi cezarjev, kjer je osvojil kar šest kipcev, tudi za najboljši celovečerec.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

Festivali, nagrade
Cannes; nagrada lumière za najboljši film in najboljši scenarij; magrittova nagrada za najboljšega igralca in najboljši tuji film v koprodukciji.

Lesja je kriva zločina iz strasti, zato služi sedemletno kazen v enem izmed ženskih zaporov v Odessi. Pravkar je rodila prvega otroka in vstopila v svet, naseljen le z ženskami: jetnicami, medicinskimi sestrami, čuvajkami, ženami in vdovami, hčerami, sestrami, nosečnicami in ženskami z otroki. Če uniforme ne bi bile različnih barv, bi včasih težko vedeli, kdo je kdo … Dokumentarno-igrani film, osredotočen na številne podrobnosti na prvi pogled uniformiranega sveta ženskega zapora, je razmislek o neštetih raznolikih obrazih materinstva.

Nagrade
Benetke (nagrada za najboljši scenarij v sekciji Obzorja); Chicago (nagrada za najboljšo režijo); Cottbus (velika nagrada za najboljši film); Les Arcs (nagrada za najboljši film)

Iz prve roke
»Tako rekoč vsi liki igrajo same sebe. Več let smo preživeli v pravem zaporu s pravimi zapornicami in se jim skušali približati; nismo jih želeli snemati kot pasivne objekte, temveč kot sodelujoče subjekte. Ker je večina zapornic čakala na pogojni izpust oziroma bi jih lahko v vsakem trenutku preselili v drug zapor, sem se odločil, da bom za vlogo Lesje angažiral profesionalno igralko. Vedel sem, da bo snemanje trajalo dolgo, in nisem mogel tvegati, da izgubim glavno protagonistko. Marina, ki igra Lesjo, je sodelovala pri vseh pripravljalnih intervjujih in preživela precej časa z zapornicami. Nisem hotel, da posnema njihovo obnašanje, pač pa da jim prisluhne in jih poskuša razumeti. Ključno se mi je zdelo, da njen nastop temelji na zmožnosti empatije z ženskami v zaporu, da se poveže z njihovimi usodami in dušami.
Hotel sem tudi, da film predstavi avtentično kolektivno pričevanje obsojenih mater, ne le preko njihovih pogovorov z Irino, temveč tudi preko nemih prizorov – osamljenost, ki jo čutijo, ko jim odvzamejo otroke /…/; prebliski sreče, ko za trenutek pozabijo, da so v zaporu. Vizualno te prizore obravnavamo skoraj kot fotografije – kot trenutek, neodvisen od prostora in časa. Verjamem, da je odnos žensk do mene določala radovednost. Od njih nisem ničesar zahteval; nisem jim ukazoval. Samo opazoval sem in jih poslušal, in kar so bile pripravljene deliti z menoj, sem prevedel v ta film.« Peter Kerekes

Odmevi medijev
»Materinstvo za zapahi je nenavadna tematika za moškega filmarja, vendar tematika, ki jo Kerekes predstavi občutljivo in v nežni barvni paleti. Zaradi ritmične narave kadriranja in režije postane njegova ‘dokudrama’ privlačna kljub teži tematike.« Meredith Taylor, Filmuforia

»Film, ki se giblje med dokumentarnim in fikcijo, nazadnje pa zaobjame oboje (tudi s pomočjo profesionalne igralke Marine Klimove), najde humor in nežnost v resnično slabih okoliščinah – ženske, večinoma obsojene zaradi umorov, bodo tu še nekaj časa. Medtem pa vendarle delijo svoje zgodbe in se učijo, kako bolje nadzorovati čustva in kako nastopati pred sodnikom … a le sojetnice razumejo, kaj v resnici čutijo ob usodi svojih žrtev.« Marta Bałaga, Cineuropa

»Kerekes in direktor fotografije Martin Kollar se ogneta razdrapani vérité estetiki in raje poiščeta spretno stilizirane načine predstavljanja nenavadne družbene strukture zapora. Izumetničene, hladno distancirane kompozicije nas povabijo k razmisleku o prostorskih odnosih med čuvajkami, materami in otroki, medtem ko ponavljajoči se kadriranje in motivi postopoma namigujejo na strukturo in rutino življenja v Odessi.« Guy Lodge, Variety