Koledar dogodkov

Filmski abonma PETEK in za IZVEN

Trinajstletna Léo in Rémi sta najboljša prijatelja, ki mladost brezskrbno preživljata med kmetijami belgijskega podeželja. V luči odraščanja pa se njun tesen odnos nendoma razblini, ko začneta hoditi na novo, večjo šolo. Léo poskuša razumeti, kaj je šlo narobe, išče tolažbo in se zbliža z Rémijevo mamo, Sophie, medtem ko fanta iščeta odpuščanje in spravo, da bi poskušala ponovno vzpostaviti prijateljstvo. »Blizu« je film o prijateljstvu in odgovornosti. Belgijski režiser Lukas Dhont (Dekle), je za film prejel Grand Prix na zadnjem festivalu v Cannesu.

Nagrade
Cannes (Grand Prix), LIFFe (nagrada Art kino mreže Slovenije, Nagrada Kinotrip), Sevilla (najboljši igralec), nominacija za Oskarja za najboljši tuji film.

Iz prve roke
»Nekega dne sem obiskal svojo staro osnovno šolo v vasi, kjer sem odraščal. Preplavili so me spomini na čas, ko je bilo zame zelo težko biti takšen, kot sem, brez filtra. Fantje so se vedli tako, dekleta drugače, meni pa se je zdelo, da ne sodim v nobeno od skupin. Postajal sem vse bolj negotov glede prijateljstev, zlasti s fanti, saj sem bil bolj dekliške sorte in so me zato pogosto dražili. /…/ Nočem dramatizirati, vendar me tista boleča osnovnošolska in srednješolska leta še vedno preganjajo. Zato sem občutke skušal ujeti in tisti svet opisati iz lastne perspektive. Na papir sem zapisal nekaj besed: prijateljstvo, intimnost, strah, moškost … in tako je nastal scenarij za Blizu. /…/ Dandanes vidimo veliko podob moških, ki se drug do drugega vedejo grobo in za katere se zdi, da niso v stiku s svojo ranljivostjo. Želel sem ustvariti trenutke nežnosti v moškem svetu. Pokazati mlada fanta v postelji, blizu drug drugemu, med tekom po travniku, polnem cvetja. Poleg tega sem si resnično želel posneti film o prijateljstvu, o njegovi lepoti, a tudi krhkosti. Povedati pa sem hotel tudi nekaj o družbi, v kateri nežnost med najstniki ali odraslimi moškimi prehitro gledamo skozi prizmo spolnosti. Vse skušamo stlačiti v predalčke. To zavira našo spontanost in omejuje naša prijateljstva. Ne nazadnje pa sem želel spregovoriti tudi o surovosti: kako lahko uniči tako krhke, nežne stvari – v svetu, pa tudi v nas samih. O tem, kako režemo cvetlice, kako izginjajo barve znotraj nas.« Lukas Dhont

Prvič v kino

Mala živalca se rodi. Kmalu za tem si mora poiskati hrano, da lahko raste in raste: »Njam, njam, njam …« Včasih mora biti previdna in se skriti pred plenilci: »Skrij se, mala živalca!« Dnevi minevajo in mala živalca ni več tako majhna. Zrasla je v odraslo žival in sama raziskuje svet, dokler ne opazi nekoga zelo posebnega. Družico iste vrste! Zaljubita se in življenjski krog se znova prične. Rije, leze, čofota, skače, plava, frfota, pleza, leta in skaklja – iz majhnega v velikega! V novih epizodah priljubljene serije opazujemo, kako iz majhnega v velikega zrastejo krt, morski konjiček, kozorog, martinček, štorklja, čebela in jež.

Podrobnejše informacije o seriji so dostopne tukaj

O avtorjih
Vse se je začelo pri izdaji knjige Tako zraste … Metulj ilustratorke Ajde Erznožnik, ki na preprost način najmlajšim bralcem razloži, kako se razvijajo živali. V produkciji Invida je rasla ideja o seriji, ki bi v vsaki epizodi prikazala razvoj nove živali. Scenaristka Sandra Ržen (miniserija Maček Muri, Potovanje na ladji Beagle) in režiser Miha Kalan (Na pogled) ter Jernej Žmitek (Maček Muri, Cipercoper) so se skupaj podala na pot realizacije animirane serije. Likovno zasnovo Ajde Erznožnik je pozneje obogatila kreativna direktorica, večkrat nagrajena avtorica in animatorka Zarja Menart (Cipercoper). Animacijo je vodil Timon Leder, (Podlasica, Mišja hiša) in mlada animatorka in ilustratorka Anja Lavrinec. Avtor besedila pesmi je pisatelj ter pesnik Feri Lainšček, ki tudi sam vrsto let navdušuje z otroško literaturo (Pesmi o Mišku in Belamiški, Medo praznuje rojstni dan, Brki od mleka, Škrat Sanjavec idr.). Rime so preproste in ritmično prirejene ciljni skupini predšolskih otrok. Pesmi bere Aleš Valič, priznan gledališki in filmski igralec, ki mu pripovedovanje zgodb za otroke prav tako ni tuje.

Vsi v Zajčji šoli so v visoki pripravljenosti. Vodja tolpe mestnih zajcev Leo se želi enkrat za vselej znebiti velike noči in se zato združi z lisicami. Ga bodo velikonočni zajci uspeli ustaviti? Naš mali junak Maks se mora odločiti, kam zares sodi. Skupaj z ostalimi zajčki mora napeti možgančke in zbrati ves svoj pogum, da bi preprečil lisicam, da bi za vselej uničile veliko noč. Zgodi se nepredstavljivo: najmočnejša magična moč velikonočnih zajcev, čarobno zlato jajce, postane črno! Leo želi prelisičiti družino lisic, da ukradejo vsa velikonočna jajca. Maksova edina možnost je v sodelovanju z lisičkom Ferdinandom, ki ponudi svojo pomoč. Toda ali lahko zajec res zaupa lisici?

Kinoklub

Na Irskem leta 1923 divja državljanska vojna, a le streljaj od burnih dogodkov, na majhnem, konzervativno urejenem otočku življenje teče kot običajno. Pádraic skupaj s sestro živi v skromni koči in se preživlja kot pridelovalec mleka. Vsako popoldne se skupaj s prijateljem, starejšim glasbenikom Colmom, odpravi v lokalni pub. A slednji nekega dne zavrne skupni odhod v gostilno in brez obrazložitve konča njuno prijateljstvo. Osupli Pádraic poskuša s pomočjo svoje sestre Siobhan in težavnega otočana Dominica na vsak način popraviti razpadlo prijateljstvo, vendar njegova prizadevanja vedno znova naletijo na gluha ušesa. Ko Colm nekdanjega prijatelja sooči z ultimatom, se napetost še poveča, njuna dejanja pa imajo daljnosežne posledice za vso vaško skupnost.

Nagrade
Cannes 2022 (najboljši režiser)

Iz prve roke
"Želel sem povedati zelo preprosto zgodbo o razhodu. In ugotoviti, kako daleč lahko izpeljem preprosto komično in temačno zgodbo. Izjemno pomembno se mi je zdelo Colina in Brendana po štirinajstih letih znova združiti – vedno bi bila sprta prijatelja. To je bil prvotni zametek ideje." Martin McDonagh

O režiserju
Rojen irskim staršem leta 1970 v Londonu. Pri šestnajstih je pustil šolo, da bi se posvetil pisanju gledaliških iger. Njegova prva predstava The Beauty Queen of Leenane (1996) je prejela vrsto nagrad, uspehe pa je nadaljeval tudi z nadaljnjimi odrskimi deli. Njegov prvi kratki film Six Shooter je osvojil oskarja za najboljši kratki film. Celovečerni prvenec Morilca na kolektivca (In Bruge) je posnel leta 2008, glavna igralca pa sta bila prav Colin Farrell, Brendan Gleeson, ki sedaj blestita tudi v Dušah otoka.

Ko Abel izve, da se bo njegova šestdesetletna mati Sylvie poročila z zapornikom, ga zagrabi panika. Ob podpori svoje najboljše prijateljice Clémence bo naredil vse, da bi mamo zaščitil. Toda srečanje z Michelom, njegovim novim očimom, bi mu lahko odprlo nove perspektive … Francoski režiser in igralec Louis Garrel svoje družinske spomine zapakira v domiselno, igrivo in nadvse zabavno mešanico kriminalke in romantične komedije.

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj

Iz prve roke
»Moja mama je dvajset let vodila gledališke delavnice za zapornike. Od svojega enajstega leta sem se družil z ljudmi, ki so prišli iz zapora – in se včasih tja tudi vrnili … Doma sem vedno srečeval hecne tipe. /…/ Tudi mama se je poročila v zaporu, jaz pa sem se takoj ujel z očimom, ki mi je odprl vrata v svet, o katerem nisem vedel ničesar. Vedno je zabavno opazovati dva svetova, kako trčita drug ob drugega. /…/ Po maju ’68 so bila sedemdeseta in osemdeseta obdobje uporništva in transgresije. Generacija, ki ji pripadam, je morda zato dobila občutek, da je treba staršem postaviti meje [smeh]. Nekaj tega je tudi v filmu: sin, ki skrbi za mamo, kot bi bil njen oče, in skuša v njeno življenje vnesti malce avtoritete. Misli, da je njegova naloga zaščititi mater – ne pred njeno norostjo, ampak pred srečo. /…/ Namesto intimne, zadržane družinske kronike sem iskal drznejšo, bolj izdelano pripoved. Ker sem izhajal iz lastnega življenja, si nisem mogel privoščiti, da bi posnel kroniko, saj bi vse skupaj postalo preveč transparentno. Raje sem vzel avtobiografske elemente in jih umestil v film, ki se poigrava z žanri, tudi s komedijo, in se tako izognil patosu tragičnih razsežnosti. Odnos med materjo in sinom je v filmu težko obravnavati. Zlahka zaideš pregloboko. Lahkotnejše ko je vzdušje, bolje za film in za gledalca. /…/ Želel sem, da bi bil film Nedolžen potopljen v glasbeni svet matere. François Truffaut je nekoč rekel, da imajo ljudje radi popularno glasbo, ker njena besedila nagovarjajo vse. V le dveh vrsticah pesmi začutiš, da avtor govori o tvojem življenju. Skušal sem posneti ‘pop’ film. Ne le pop v smislu žanra, temveč film, s katerim se lahko vsakdo poistoveti.« Louis Garrel

Dvanajstletna Maxie se z mamo seli v novo hišo, kjer pa živi tudi Violetta, predrzna vila, ki se je pretihotapila v človeški svet. Po naključju se spoprijateljta in pogumni junakinji skleneta skrivni dogovor. Maxie bo Violetti pomagala nazaj v vilinski svet, toda stvari se obrnejo na glavo in znajdeta se v vznemerljivi tekmi s časom in v nenavadni pustolovščini.