Koledar dogodkov

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić

Posebna projekcija ob 70-letnici Vlada Kreslina

Tista črna kitara, Namesto koga roža cveti, Od višine se zvrti … so že ponarodele pesmi Vlada Kreslina. Glasbenik ima pri svojem občinstvu kultni status, ki ni posledica samopromocijskih prijemov, ampak rezultat osebne karizme in sugestivnega glasbenega izraza. Ta temelji na prepletu tradicionalne panonske melodičnosti, rockovskega uporništva in izvirne pesniško-glasbene govorice.

Dokumentarec Poj mi pesem sledi Kreslinovemu umetniškemu razvoju ter prikazuje kulturni kontekst, v katerem deluje že več kot štirideset let. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.

Želja je povsem nova Disneyeva glasbena komedija, ki vas vabi v čarobno kraljestvo Rosas, kjer si Asha, bistro zasanjano dekle, zaželi željo tako močno, da jo usliši kozmična sila – mala kroglica z brezmejno energijo, po imenu Zvezda.

Asha in Zvezda se morata skupaj soočiti z najmočnejšim nasprotnikom – vladarjem kraljestva Rosas, kraljem Magnificom – da bi rešili Ashino skupnost in dokazali, da se lahko zgodijo čudovite stvari, ko se volja enega pogumnega človeka združi s čarobnostjo zvezd.

Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja na težko pričakovani koncert Mahlerjeve Pete simfonije, ko jo iz šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku …

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj.

Hanna Slak je o filmu zapisala:

»Film se je rodil iz trenutka opazovanja v moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati, natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?
Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan, pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja, razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.
/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da je nemogoče imeti uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja, ki ga je živel s svojimi bližnjimi.
/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo Peto simfonijo prevedem v filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved. Peta simfonija se začne z Žalno koračnico, potem pa razpade in prehodi vse faze žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč Rondo-Finale. To je moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko zgodbo.«

Napoleon je spektakularen akcijski ep, ki opisuje razburkani vzpon in padec slavnega francoskega cesarja Napoleona Bonaparta, ki ga upodablja dobitnik oskarja Joaquin Phoenix. Film se ob osupljivem, veličastnem zgodovinskem ozadju v režiji legendarnega Ridleyja Scotta poglobi v Napoleonov neutrudljivi boj za oblast skozi prizmo nepotešljivega, viharnega razmerja, ki ga je imel s svojo največjo ljubeznijo, Josephine, ter ob tem izpostavlja njegove prekanjene vojaške in politične taktike.

Bojni prizori so med najbolj silovitimi, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu.

Fanny in Jean sta popoln zakonski par: oba sta uspešna v svojem poklicu, živita v čudovitem stanovanju v elitni pariški četrti in zdi se, da sta zaljubljena kot takrat, ko sta se prvič srečala. Nekega jesenskega dne pa Fanny na ulici naleti na Alaina, prijatelja iz srednje šole … Woody Allen se poklanja Parizu in francoski kinematografiji v svojem prvem francosko govorečem filmu, živahni in iskrivi kriminalki o ljubezni, naključju in zločinu.

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj.

Woody Allen je o filmu zapisal:
»Ko sem bil mlad, smo se vsi navduševali nad evropskim filmom: francoskim, italijanskim, švedskim … Vsi smo hoteli snemati filme kot Evropejci. /…/ Bil sem seveda velik oboževalec Truffauta in Godarda. /…/ Pa Chabrola, Resnaisa in Renoirja – nor sem bil nanje. Od nekdaj sem si želel, da bi se rodil v Franciji ali da bi bil francoski režiser, ampak to seveda ni bilo mogoče, saj sem bil newyorški. Ker pa je to moj petdeseti film, sem si rekel: zakaj si ne bi dal darila, zakaj si ne bi izpolnil želje! /…/ Mislim, da ima naključje veliko večjo vlogo, kot smo si pripravljeni priznati – radi mislimo, da bomo lahko s trdim delom, predanostjo in disciplino svoje življenje imeli pod nadzorom. Vendar to drži le deloma, pa čeprav je misel morda nekoliko zastrašujoča. /…/ Preprosto obožujem mesta, podobno kot režiserji, ki se zaljubijo v glavne igralke. New York že leta romantiziram. Če gledate New York Spika Leeja ali Martina Scorseseja, lahko vidite, da se moj zelo razlikuje od njunega. Enako je s Parizom, ki ga gledam skozi rožnata očala. To pomaga, če snemaš zgodbo o umoru. V Hitchcockovih filmih tako uživamo zato, ker je vzdušje lahkotno, romantično. Čeprav govorijo o umorih, niso mračni ali neprijetni. Hotel sem torej posneti zgodbo o umoru, v kateri bi prikazal očarljivo plat Pariza in pariških likov. /…/ Srečno naključje je kriminalka, resna zgodba o zločinu in kazni. S kančkom romantike, seveda.«