Nova pridobitev Mesnin Soud: domačnost, tradicija in srčnost na enem mestu

Vajeni smo, da je na svečanih odprtjih zakuska oziroma agape na sporedu šele na koncu prireditve, ko je uradni del že za nami. Pri Mesninah Soud pa so v četrtek, 22. oktobra, vse skupaj obrnili na glavo. Ob odprtju svoje nove trgovinice so namreč pripravili pogostitev tako pred uradnim odprtjem kot tudi po njej. In priznati je treba, da je bila to odlična odločitev!

Mesnine in klavnica Soud so nam dobro poznane. Skoraj zagotovo smo že kdaj kupili njihove izdelke, če ne drugje, pa smo njihove mesne dobrote vsaj poskusili na katerem od sejmov. In tudi tokrat smo se dodobra okrepčali, saj so nas znova premamile odlične Soudove suhomesnate in pečene dobrote. Čeprav teknejo tudi brez glasbene spremljave, harmonika naredi svoje. Tako človek mimogrede vzame še en kos, morda dva – seveda brez števca, da boljša polovica ne opazi! Ker pa v novi trgovinici ponujajo tudi različne sladke dobrote, kot so piškoti in še kaj, so se tudi te znašle na mizah. Po tako obilni pogostitvi bi se prilegel kakšen fotelj ali ležalnik, a je bilo treba premagati še zadnji korak – udeležiti se uradnega odprtjatrgovinice.

Besedo sta prevzela Dušan Globočnik, vodja Mesnin Soud, in Tina, ki sta izmenjaje predstavila zgodovino družinskega podjetja – od prvih začetkov do današnjih dni. »Spoštovani gostje, poslovni partnerji in vsi ljubitelji naše kulinarike! Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Pri nas na kmetiji Soud pa verjamemo, da gre ta ljubezen najprej skozi spoštovanje do tradicije in predvsem do ljudi, s katerimi vsak dan ustvarjamo.« S temi besedami se je začela pripoved o družinski zgodbi, ki se ni razvila čez noč. Starša sta pred več kot 40 leti kupila kmetijo in zasadila korenine, iz katerih danes raste uspešna zgodba Mesnin Soud. Z več kot 20-letno tradicijo predelave mesa družina nadaljuje in razvija delo, ki se je začelo z živinorejo, nadaljevalo s prašičerejo, nato pa preraslo v klavnico in predelavo mesa. Dušan se je ob tej priložnosti najprej zahvalil staršema, žal že pokojnemu očetu pa še posebej, za podporo ob začetkih njegove poslovne poti. Kot številni obrtniki so tudi pri Soudovih začeli v majhni delavnici, ki so ji po domače rekli »v Kaški«. Na začetku mu je pri klanju prašičev in predelavi mesa veliko znanja predal Janez iz Osulinove domačije. Pozneje so začeli izdelovati tudi konjske mesne izdelke. Med prvimi, ki so mu pomagali na poslovni poti, je bil tudi Vinko Žmajd iz Vodic.

Postopoma se je rodila zamisel o manjši klavnici za prašiče. Takratna zakonodaja ni več dovoljevala domačega klanja za potrebe predelave, v Kamniku pa ni bilo ustrezne možnosti za klanje prašičev. Ker so se na kmetiji ukvarjali tudi s turizmom in prašičerejo, so se odločili za lastno klavnico. Sprva je bila namenjena le prašičem, pozneje pa so jo na željo okoliških kmetov razširili še za uslužnostni zakol goveda. Hkrati se je širila tudi predelava mesa. Pomemben korak naprej so pred nekaj leti pomenili še dve veliki zorilnici, ki sta bistveno prispevali h kakovosti zorjenih salam in drugih izdelkov. Dušan se je spomnil tudi Naceta Jelovčana, ki je bil med pomembnimi pomočniki pri začetkih. Po njegovih besedah so bili med prvimi manjšimi klavnicami v Sloveniji, zato začetek nikakor ni bil lahek. Nace je s svojim praktičnim znanjem pomagal pri načrtovanju in izvedbi številnih del. Ob poslušanju Dušanove pripovedi je postalo jasno, da uspeh Mesnin Soud ni le zgodba o dobrih izdelkih, temveč predvsem o ljudeh, ki stojijo za njimi. »Sami kot družina tega ne bi zmogli. Največji ponos in gonilna sila Mesnin Soud so naši delavci, naš kolektiv in dobri odnosi. Verjamemo v svojo ekipo, ki nam je v ponos. Spoštovanje in pozitivna energija se neposredno poznata tudi pri naših izdelkih.«

Dušan se je sodelavcem zahvalil za njihovo predanost, zvestobo in potrpežljivost. Njihovo delo ni preprosto, saj se v sezoni delovni dan začne že ob štirih zjutraj, od četrtka do sobote. Petek in sobota sta namreč tržna dneva, zato je treba sveže meso in druge izdelke pripraviti zgodaj zjutraj. Pri kakovosti ni popuščanja, pa naj gre za sveže meso ali suhomesnate izdelke. Vsak član ekipe je odgovoren za svoje delo, skupni rezultat pa so izdelki, na katere so lahko upravičeno ponosni. Posebno veselje Dušanu pomeni tudi dejstvo, da so številni sodelavci z leti postali njegovi prijatelji. Marsikdo iz njihovega poklica mu je dejal, da posel in prijateljstvo ne gresta skupaj, toda pri Soudovih dokazujejo, da je mogoče tudi drugače. In ker je Dušan očitno dober motivator, je nekatere sodelavce navdušil še za konje. Tako se občasno pojavijo tudi manjše dileme, kdo se bo udeležil katere konjske prireditve, a se na koncu vedno vse uredi. Pomemben del zgodbe so tudi zaposleni v prodaji. Prav oni so tisti prijazni obrazi, ki kupce vsak teden pričakujejo na tržnicah v Domžalah, Kranju, Kamniku, na Vrhniki, v Ljubljani in Velenju. S svojim znanjem, nasmehom in prijaznostjo skrbijo, da Soudove dobrote pridejo v prave roke.

Dušan je z nasmehom omenil tudi posamezne člane prodajne ekipe. Na domžalski tržnici sta poleg njega še Mirjana in Pero, ki sta, kot pravi, zelo zgovorna in znata poskrbeti, da je ob delu tudi veselo. Zvonko pokriva Kamnik, Rok Vrhniko, Tim Kranj, Dolores Velenje, Ljubljana pa je pod vodstvom šefice. Kristi je pravi multipraktik, saj vskoči povsod, kjer ga potrebujejo. Ob tem ni pozabil na sejme, na katerih se vsako leto predstavljajo in kjer se srečujejo s svojimi zvestimi kupci. Čustveno se je spomnil tudi brata Tomaža, ki ga zelo pogreša. Njegovo delo danes lepo nadaljuje sin oziroma Dušanov nečak Tim. V družinskem krogu imata posebno mesto tudi mama in Tinči. Mama je vedno pripravljena poprijeti za delo, kuha malice in pomaga pri številnih drugih opravilih. Tinči skrbi za dokumentacijo, dela v delavnici in se brez težav loti tudi zahtevnejših opravil. Priprava večjih količin krvavic – ob tem mislim na kuhanje – ji ne predstavlja težav. Dušan je z nasmehom opisal tudi njeno vztrajnost pri prodaji na tržnici v Kosezah. Ko se je sprva zdelo, da prodaja ne bo stekla, ji je predlagal, naj raje preneha in se posveti drugim opravilom. Toda Tinči ni odnehala. Lani sta kupila večjo prikolico, letos pa jo uredila tako, da ima zdaj še večji prodajni prostor kot doma. In prav tam najbolj uživa. »Jaz pravim, da bo vse prodala, tudi mene, če bi bil kaj vreden,« je hudomušno pripomnil Dušan.

Ko je Dušan govoril o svojih sodelavcih in družini, so ga prevzela tudi čustva. Besede so zastale, v očeh pa so se pojavile solze sreče. Bilo je očitno, da ne gre zgolj za poslovno ekipo, temveč za veliko družino, povezano z delom, prijateljstvom in medsebojnim spoštovanjem. »Vsako leto gremo tudi na skupni dopust, in to dvakrat na leto, tako da se imamo lepo,« je še povedal. Njihova ponudba se spreminja z letnimi časi. Pozimi kupce razveseljujejo krvavice in pečenice, ob veliki noči so prepoznavni po šunkah, za posebne priložnosti ponujajo divjačinske salame, poleti pa pridejo na vrsto dobrote za žar. Ob odprtju nove trgovinice se je odprlo novo poglavje njihove zgodbe. V njej bodo kupci poleg mesnih izdelkov našli tudi izbrane druge dobrote, med njimi domače piškote, sokove, testenine, moko in še marsikaj. Želja družine Soud je, da trgovinica ne bi bila le prostor za nakupovanje, temveč tudi kraj, kjer se srečujejo domačnost, kakovost in podpora lokalnemu podeželju. Kupci se bodo lahko tam tudi okrepčali z njihovimi izdelki in se prepričali, zakaj se številni vedno znova vračajo k njim.

Dušan ni pozabil niti na ljudi, ki skrbijo, da delo nemoteno poteka tudi v ozadju. Posebej je izpostavil mojstra Albina Vodlana, ki mu vedno priskoči na pomoč, tudi ob nenavadnih urah. Za hladilne sisteme skrbi Blaž Logar, za remonte Marolt z ekipo, pri električnih delih pa pomaga Grega Klopčič. Pomembno je tudi dobro sodelovanje z okoliškimi kmeti, od katerih odkupujejo govedo in teleta. Dušan je poudaril, da imajo na tem območju lepe živali, ki jih kmetje pretežno krmijo s senom, kar se pozna tudi pri kakovosti mesa. Svoje misli je ob tej priložnosti dodala še mama. Povedala je, da je vesela, da Dušan nadaljuje družinsko zgodbo, in izrazila upanje, da bo šlo tudi v prihodnje tako dobro kot doslej. Tudi Tina se mu je zahvalila za vse, kar je vložil v podjetje: za odrekanje, delavnost, predanost in srčnost. Brez njegovega truda, je poudarila, takšne zgodbe, kot jo danes pišejo skupaj, ne bi bilo. Uradni del odprtja se je sklenil s povabilom gostom, naj si ogledajo novo trgovinico, nato pa se vrnejo na dvorišče, kjer jih je čakala še ena degustacija. In tako se je dan, ki se je začel z dobro hrano, nadaljeval z zgodbo o tradiciji, trdem delu, družinski povezanosti in ljudeh, ki verjamejo v to, kar počnejo.

Nova trgovinica Mesnin Soud je več kot le nova pridobitev. Je potrditev, da se z vztrajnostjo, kakovostjo, spoštovanjem do domačih korenin in dobrimi odnosi lahko gradi zgodba, ki traja desetletja. Ob takšni ekipi in tolikšni srčnosti ji zagotovo želimo še veliko uspešnih let, zadovoljnih kupcev in dobrih domačih dobrot. Trgovino Soud v Zagorici 7 pri Radomljah lahko obiščete od torka do četrtka med 6. in 15. uro in ob petkih od 6. do 9. in od 14. do 17. ure. In kot bi rekli pri Soudovih: »Dobrodošli, izvolite, poskusite in – dober tek!«

Avtor: DJD; Foto: DJD